V oblak teman oko strmi,
Grenke solze v očeh blišče;
Na roci mi glava sloni,
Viharne misli jo teže.
Zaklel sem se, zarotil – vem,
Da ž njo ne smem več govorit ,
Da videt je celo ne smem,
Da v srci je ne smem nosit .
Tam smeh, tam glas, sladak, ko med!
To njen je glas, to njen je smeh!
Prišla je spet, oh tu je spet!
Ne vbrani k njej mi smrt i greh!