Kedar očaki sivi
Za mizo se zbero,
Kako je nekdaj bilo,
Modrovati začno:
Kako so sol nosili
Tam od primorskih mest
I z vinom tovorili,
Ko bilo ne še cest.
Drugačni so klobuki,
Drugačen novec bil,
I vsako stvar na sveti
Ceneje si užil;
A kaj bi zdaj govoril!
Na sveti ne moštva,
Od kar je konec stvoril
I v grob šel ta i ta.
Če sedem jaz k očaku,
Boječ mu ne molčim,
K besedam njega modrim
Modrostno govorim.
Ponuja mi kozarec,
Posluša mene rad,
Če tudi nesem starec,
Matuzalemov brat.
Možem o kmetovanji
Razgovor se začne:
Da z vero zemlja peša,
A davki vender ne;
Da baba točo vodi,
Kedar zevre oblak;
Da zajec v zelnik hodi
A v vas neznan prosjak.
Na vrsto pride tudi
Ime bogatih glav,
Ter da leži gospoda
Brez dela, brez težav. –
A ko se menim ž njimi,
Kedo me vpraša zdaj,
Če nesem bil še v Rimi,
Na vojski ne kedaj?
I kadar na veselje
Priteče mladi rod,
Zvenče kozarci polni,
Kot na cerkveni god,
I struna zvonka poje,
Za struno moški glas,
Ter deklice vse svoje
K plesanju pošlje vas.
A v društvi mladem vedno
Moj uk je spoštovan;
Če rečem: „Vino pijmo!“
To pijemo ves dan;
Kedar želim besede,
Vsi naglo obmolče
Ter iz vesele srede
Neradi me dade.
Pri vseh ljudeh po sveti
Povsod sem izprejet;
Le ko se ženskim bližam,
Na gotov idem led.
Če biti hčem prijeten
I streči jim želim,
To vselej neokreten,
Boječ izpodletim.