Po travnicih mehkih o polnoči Plesaje Vil jasno kolo se vrti, Po jezeri vozi se ladijca Povodnja prepeva v njej deklica.
Glej, mlada devica i ljubi nje Idesta po noči na ravno polje. Noč jasna je bila i svetlo nebo, I mlada devica pa pravi tako:
Da mojim besedam, verjameš, to vem, Al’ Bog ve, če tvojim verjeti smem? Cvele pač rože ne bode nikdar, Da jaz bi jih nesla v laseh pred oltar.
„Cvetelo nama zadosti bo rož, Dokler me ljubila ti, deklica, boš!“ – Oh, sama ne vem, zakaj se bojim, Pa vender se bridke skrbi ne znebim.
„Ti, ljubica, plašiš si vedno srce, Ak vsake ne spolnim koj ti želje.“ Moj ljubi, če s praznim me upom slepiš, Še danes naj z mano v grobi ležiš!
I zjoka se deklica glasno, Da bridke solze ji po lici teko; Pa nekaj oglasi na gori se, Tak nekaj na gori zapelo je:
,Ob bregi, kder v jezeri voda šumlja, V vodici pa ribica zlata igra, Tam lepe cvetlice, kresnice rasto, Tam rože za vaju poroko cveto.
Ne čuješ, moj ljubi, pesni sladke? „Oh čujem, to Vila je, drago srce!“ – ,Tam družba meni pokornih devic Vila bo venec z najlepših cvetlic.
Devica hiti brž do svetle vode, On pa nevoljen za ljubico gre. Po jezeri vozi se ladjica, V njej poje povodnja deklica.
Prepeva tako, tako govori: ,Na oni strani gredica stoji, V gredici pa rase rožmarin I lilija bela, snežena ž njim.
,O blagor ljubezni tistih deklet. Ki imajo v kiticah lilije cvet! – Ne slišiš, kaj poje deklica? Moj ljubi, glej, plava sem ladijca!
„Oh, vidim, ki bela, ko jutranji sneg, Pomiče se vedno bliže na breg; Al meni pa pravi moje srce, Da nama nevarnosti prete.“
,Kar koli pod luno rožic je, Na mojem vrti vsaka cvete. – Moj dragi, kak poje i vabi s sebo! Kak vleče me vedno na hladno vodo!
„Oh sladka nevesta, prosim te, nikar! Kdo naju otel bo, ak vstane vihar?“ Ne bodi neumen, iz tihe vode Nebeska luna i zvezde blišče!
,Zlato i srebro i biserni pas I vence imam za nevestin las! – Devica potegne mladenča s sebo, Potegne ga z brega pa v ladjico.
Po vodi glavnik priplava zlat, Ž njim igla i tudi korale za vrat. Dekle, da seže po drage reči, Rokavček zaviha do belih laktij.
Pa deklica vodna jo pahne v vodo; Mladenič, ves zmoten, plane za njo, Brž plane, za mlado devico skrban; Nobenega bilo ne več na dan.
Cookies on Poetry Cove