Dovolj sem, ljuba, živel z vami;
Zdaj zopet v roko grčav les!
Če imam torbico na rami,
Ne briši ti očij zares!
V te hribe zrem ves dragi teden,
A dalje se mi v svet mudi;
Ne moškega imena vreden,
Kdor videl tujih ne ljudij.
Kdor ima v pravem konci glavo,
On ve v Jeruzalem i v Rim;
Premaga solnce, dež, težavo,
I radovoljnost hodi ž njim;
Izkuša mnogo si po sveti
Ter srečo tehta vse zemlje;
Navaja ga veselje peti,
A trdi žalost mu srce.
Kder sever goni jadra bela
Do ledovitih mej sveta;
Kder južna sapa razgorela
Telesu dihati ne da;
Kder vesne konec ne cvetoče:
Popotnik je doma povsod;
Nikder si ne postavi koče,
Nikdar se mu ne vtrga pot.
Oblak nebeški ga odeva,
A v posteljo ima zemljo;
Ko zopet beli dan ogreva,
Obrača solnce mu nogo;
Po stazi suhej peš koraka,
Zibeva ga po mokrem val;
Stvari nove mu ura vsaka
Podaje vrhu novih tal.
On ne sadi, nikdar ne seje,
Nikdar mu polje ne rodi;
Pri svojej peči se ne greje,
Za svojo mizo ne sedi:
Dobrote mnogo vender vžije;
Sadi mu, seje mu ves svet;
Od vsake loze vino pije,
Njegov je ves dekliški cvet.
Nemoder je, kedor pokriva
Branečega poslopja stan!
Nikoli zemlja ne počiva,
Ni vodi, solncu mir ne dan;
I potnik suka se brez teže,
Povsod poznan, nikder doma;
A kder poslednjo uro leže,
Tam smrt mu domovanje da.