Tema povsod je, vse molči;
Počiva svet, narava spi.
Sopare le se shajajo,
In veli cvet napajajo;
Na travo kaplje sedajo
Ter to in to povedajo.
Da mine čas jim bolj spešno,
Mej sabo govore tako:
„Jaz zmrznila sem bila v sneg,
Nesena z burjo v strmi breg;
Vso zimo sem ležala tam,
Spomladi vstala spet k meglam.
„Jaz pitje bila sem sladko,“ –
„Zdravilo ustam jaz grenko.“ –
„Solza sem iz očesa jaz
Siroti lezla na obraz.“ –
„Jaz lila sem denašnji dan
Po kmetskem lici v tok potan. –
„Nad peskom ribke še nocoj
Igrale gibke so z menoj.“ –
„Moža jaz krepkoudnega
Pojila prej sem trudnega.“ –
„Dežju sem jaz pomagala
In s hladom tla oblagala.“ –
„Molčite naglo! Kaj bi to?
Jaz mlinsko gnala sem kolo.“ –
„Čemu je prazni vaš ropot?
Plavila sem jaz parohod.“ –
To rekle so in še in še,
Na konci pozaspale vse;
A kadar so se vzbudile,
Kako so se začudile,
Ker vsaka daleč v razen kraj
Prestavljeno se najde zdaj.