Za mano ostani zidovje!
Iz mesta radosten bežim;
Čez travnik, polje in grmovje
Od holma do holma hitim.
Sijati je vesna začela,
Gorkoti umiče se mraz;
Vsa zemlja je zopet vesela,
Vesel je človeški obraz.
Studenec i reka se taje,
Ter pokati popje hiti;
Razhaja v prekopne se kraje
Družina veselih ljudij.
V najkrasnejšej dobi nam leta,
Če človek je star ali mlad,
Veselja up največ obeta,
Obeta še cvetje i sad.
O kar je života po sveti,
I kar je po zemlji stvarij,
Ko solnce začenja spet greti,
Vse giblje se, vse veseli.
I meni srce se dviguje,
Skrbi so za goro zašle;
Iz misli se misel mi snuje,
Iz radosti radost cvete!
Veselje mi daje peruti,
Kot ptiču, ki ječe je prost,
Da zemlje mi noga ne čuti;
Napaja me up i mladost!