Predragi moj, ko ti bi umrl,
Oh sama ne vem jaz, kam bi se dela!
Pustila bi mater, očeta doma,
Brezupna okrog bi po sveti hitela.
„Čermu bi hitela po sveti okrog?
Saj mene bi vender nikder ne dobila;
Na oder bi mrzel bil položen,
Potem bi črna me zemlja zakrila.“
Ko bil na oder bi ti položen,
Jaz predte bi si ne upala priti;
Jokala sirota na ves glas,
Srce bi hotela mi žalost zaliti.
„A ko bi na odri ležala ti,
Jaz k tebi prišel bi gotovo;
Pritisnil bi te na svoje srce,
Na svoje srce i na žalost njegovo.“
„Ko bleda, otrpla spala bi ti;
Ko osteklela bi tvoja očesa:
Pritiskal bi usta k ustom ti jaz
V obupi molčečega slovesa.“
„Pritiskal bi usta k ustom ti jaz,
A srce, oh srce bi pokalo v meni!
Oj pokalo bi i počilo res;
Ponesli bi s tabo v grob me zeleni.“
Oj molči, molči, ljubček moj!
Nikar me tako nemilo ne žali;
Z bridkostjo ne trgaj meni srca,
Nikar mi s solzami očesa ne kali!
„Če imaš, dete, očesi mokre,
Pritisni lice na moje lice;
I meni polje v bridkosti srce,
I mene zalivajo solzice!“
„Midva se ljubiva tako zvesto,
Jaz tvoj sem i tvoje srce je moje,
Pa vender ne bodeva skupaj nikdar
Saj vidiš, da trgajo naju na dvoje!“