Anica ljubljena, Anica zala, Sladko ti sanjaj se, če si zaspala! Ako ne spiš še, ti prva na sveti, Sliši srce, ki če k tebi zleteti!
Mlada, goreča si, preljubezniva, Krotka, prijazna vsa, bistra i živa. Hodiš mej devami tenka, visoka, Belocvetoča si i črnooka.
Tvoje besede so vbrano zvonjenje, Tvoji pogledi pak rosno iskrenje. Tvoji nasmehi so zarji jednaki, Kadar so v zlatu vsi božji oblaki.
Sladka je sapica tvoja dišeča, Usteca črešnjeva, polna, rdeča. Sveti ljubezen se v tvojih očesih, Biti pri tebi je kakor v nebesih.
Enkrat vratu naj se tebi oklenem, Roko na srčece drobno ti denem. Enkrat daj srkat mi usta medena, Ljubiti daj mi očesa ognjena.
Enkrat naj desna me tvoja objame, Potlej naj pride smrt, pa naj me vzame! Tako je pevec na strune pel An ci V noči pod okencem tam pri Ljubljan ci.
Ana za okencem skrita je stala, Pevčevo pesen je premišljevala. Prišel je Zalokar, ljubček nje pravi, Pevca pak mahnil je z mečem po glavi.
Padel je pevec na črno zemljico, Vzdihnil je: „Anica!“ – pustil dušico. Pala na zemljo je Anica mila, Pala je, vstala ne – dušo pustila.
Zalokar potepta pevčeve strune, Srce s krvavim si mečem presune. Kdor si je upal to pesen zapeti, Skoraj ne more brez tebe živeti.
Kdor je to pesenco tebe navadil, Tvoje ime si je v srce zasadil. Kdor ti poslal je to pesen v prepisku, Morda ti da jo še enkrat v natisku.
Če ti ime še ne pride na misel, Vedi, ka zovem se Mirko Radisel.
Cookies on Poetry Cove