Ko vstane bledi mesec na obzori,
Da vrtje, njive i steze so jasne:
Trgov potihnejo kupčije glasne;
Bude se zvezdni mrgoleči zbori.
Zapirajo se kmetom mirni dvori;
Molče po vejah ptičje strune krasne:
A slavcu tožna pesen ne ugasne;
Ne vmolkne prepelica mej razori.
Tak jaz sinoči, ko je vse pospalo,
Nemiren dvignem se, hitim na plano,
I zasopen se vzpnem na strmo skalo.
Nad breznom sem kleče premilo prosil:
„Moj Oče, dolgo sem trpel i nosil;
Zaveži ti, ki moreš, mojo rano!“