Jaz pevajočo rožo vem prekrasno,
S pomladnjimi odeto vsemi čari;
Nebeski ogenj lice njeno žari;
Izbrala je umeteljnost si jasno!
Za sladko srečo se ne meni časno,
Umika nje vabljivej se prevari;
Gorje i slast, ki v srcih nam vihari,
Izliva le si v pesen divno-glasno.
I množica, ki gorke solze toči,
Ker ganeno je srce jej zavzeto,
Uklanja nepremaganej se moči.
A njeno bitje vse ponižno vneto,
Živi le muzam, upajoče vanje,
Ter svoje dovršuje sveto zvanje.