Prijele so za strune roke moje,
Da bi izkusil peti glase znane,
Ki ž njimi nekdaj so Italijane,
Petrarka, veselile pesni tvoje!
Prepeval si lepoto Lavre svoje,
Prepeval bridke si ljubezni rane.
Tvoj cvet se je presadil mej Slovane,
I vsem jezikom tvoja struna poje.
A ker je raba pesnikom nekdanja,
Da, kdor se drzne spletati sonete,
Najprvo tebi se, nastavnik, vklanja:
Zato i jaz, poprejšnje grajan čase,
Ka moje pesni so premalo vnete,
Darim zdaj ranjen tebi svoje glase.