Sede pastirče na skalo,
Pa se zagleda v piščalo,
Tenko piščalo i pravi:
„Kdor se je tebe izmislil,
Bil ti je umen i moder;
V te je položil, piščalka!
Bridke i mile glasove,
Žalost i sladko veselje;
Vender se žalost i radost
Nikdar pod solncem ne druži.“
Vila z gore mu odpoje:
„Vzraste na polji cvetica,
Tenka, visoka i krasna,
Ona te bode učila,
Kak si nevedno govoril.“