Veseli bodimo, bratje, veseli!
Vetrovom skrbi grozeče
Oddajmo, tugo i žalost,
Oddajmo kesanje!
Še sveti na nebu luna sreberna,
Povrača se vsako leto
Pomlad, povrača zelenje
I cvetje na drevje.
Vonja še, zori še trsje po solnčnih
Goricah i vince zlato
Odganja skrb i bridkosti,
Odganja otožnost.
Mej travo se bistri vrelec vzigrava
Nizdolu po belem pesku,
Nad njim v grmiči prepeva
Na vejici slavec.
Prelepa je zemlja, vsa je nebeska,
Ko vstaje iz morja zjutraj
Spet solnce, v cvetji rosečem
Prepevajo ptice.
Na zemlji je raj, na zemljo preseli
Nebo se ob vsakej zarji,
Jehovin dih se razliva
Po brdih, po dolih.
Laskavi zefiri dihajo drevju
V zibljivih vrhovih, kakor
Kerubskih goslij glasove
Iz daljne višave.
A bratje, v pozemskih tacih nebesih,
Ki vredna so dana biti
Serafom v dom i svetnikom,
Oko bi solzilo?
Dokledar mi prsi dihale bodo,
Telo oživljala duša,
V veselji solnčnem se hočem,
V radosti se greti.
Vzemite bridkosti, misli otožne,
Vetrove! skrbi grozeče,
Vzemite žalost iz srca,
Vzemite kesanje!