Ljubil sem zarod človeški,
Ljubil vse božje stvari;
Ljubil sem brata Slovenca
Z ognjem slovanske krvi.
Ljubil sem travnik in polje,
Gozde, visoke gore,
Senčnoprijazne potoke,
Reke in šumno morje.
Solnce in zvezde in luno,
Zarje nebeske plamen,
Cvetje in petje spomladi
In blagorodno jesen;
Leta razburnega strele,
Neba pozimskega mraz,
Jutro in poldne žareče,
Ljubil večerni sem čas.
Ljubil sem vince rumeno,
Šalo, veselje in smeh;
Ljubil sem dušne kreposti,
Dela težavnega speh.
Ljubil vže zgodaj sem pesni,
Srce si ž njimi hladil,
Vanje v očetnem jeziku
Radost in žalost sem lil.
Ljubil tovariše mlade,
Druge veselih nočij,
Ljubil najstrastneje tebe,
Deklica krasnih očij!
Mrtva je moja ljubezen,
Srce do dna je hladno;
Solnce prekratke mladosti
Šlo je, za goro je šlo.
Tebe prestal sem ljubiti,
Ko je otroval te svet;
Druge vesele odnesla
Reka tekočih je let.
Pesni kipečih studenci
V prsih mi več ne šume;
V prsih otožna praznota,
Kar odcvelo je srce.
Zore okroglega lica,
Zlatih na glavo kodrov,
Duha peruti čarobne,
Čutom preslastnih valov.
Vrniti nikdo ne more,
Niti sam božji ukaz;
Nikdo ne more doiti,
S čimer odbežal je čas.