Prijatelj preljubi,
Priši smo domov
Od knjig in zaduhlih
Ljubljanskih zidov.
Zdaj suknjo ogrni,
Pokrij si glavo,
In palico primi
Ter pojdi z meno!
Po stazi hodiva
Ki vije se v hlad,
Kreniva pod goro,
Tam vidiš jo zad.
Pod hribom prisojnim
Vse giblje, živi,
In solnca se v petji
Glasno veseli.
Nastavi pod bukvo
Zeleno uho,
Kaj ptičja beseda
Oznanja tako!
Čuj, zeba prepeva
In volga je vmes;
A vender je zgorel
Vže letošnji kres.
Tam pili sinica
V grmovji na glas,
A detel ti kljuje,
Da sliši ga vas.
In tam črnoglavček
Na veji sedi,
Otroke človeške
Modrosti uči:
„Poslušaj mladina,
Ti, hčerka in sin!
Kaj ptica prepeva
Vesela z višin.“
„Ne išči brez mere
Na sveti blaga;
Le česar je treba,
To Bog naj ti da.“
Za slavo se mnogo
Ne klanjaj ljudem,
Če zdravega spanja
Željan si očem!“
„Nedolžnost ohrani,
Ostani vesel,
Ob tem zadovoljen,
Kar bodeš prejel.“
„Jaz nesem nikoli
Ni žel ni oral;
A vsega mi Oča
Obilo je dal.“
„V kočijah se nesem
Se vozil nikdar;
A v gnezdi sem svojem
Le jaz gospodar.“