Meni ljuba je pisala
Tam iz daljne dežele,
V drobnem listi mi poslala
Svoje zadnje je želje.
Želje take mi je rekla:
„Zdrav ostani vekomaj!“
Če mi solza je pritekla,
Jaz si sam ne morem kaj.
Če v očeh mi luč temnela,
Iznemoglo je srce –
Mene grozno zabolela
Bridka je beseda nje.
Srce, molči, trpi rano
Ti od meča teh besed,
Bolečino skrij neznano;
Lice, taji solzni sled!
Kaj žalujem? Saj ljubiti
Mogla me nikoli ni!
Ognja mogla ne vgasiti,
Ki na dnu srca gori.
Sama piše, da odkrito
Govorila ne nikdar;
Da tajila meni zvito
Prvi svoj dekliški žar.
Bitje njeno je oddano
Ljubemu od šibkih let;
Vse je k njemu prikovano:
On mu bog je, on mu svet.
Prednjo stopil sem prekasno,
Čez gore prezgodaj šel;
Drugi nje telo je krasno.
Jaz podobo sem imel.
Srce žalo, nič ne kolni
Sreče, ki je čaka ž njim!
O brez kletve se izpolni,
Česar davno se bojim.
Sebi je na zlo rojena
In možem, ki zdaj za njo
Srca njih razplamenjena
Od nesrečnih želj mrjo.
Saj se bode še kesala,
A zaman, da brez srca
V solzah mojih se kopala,
Da je varala – oba.
Kakor je legala meni,
Da ne vedel on za to,
Vračalo se bode – ženi,
Bog ve, kaj še in kako!