Nezvestôba.

Vesela prišla velika je noč, I ž njo prišel je učenec iz mesta; A ljuba njegova, deklica zvesta, Nazaj bi ga rada imela gredoč.

I res jej obljubil mladenič je bil, Pri svojih doma se ne dolgo muditi, Ker mnogo se ima še v mesti učiti, Da prej bi nje roko v zakon dobil.

Verjelo ubogo je njemu dekle, A dan je i teden i mesec pretekel; Nje ljubček ne vrne se, kakor je rekel; Čakala, jokala, pisala mu je:

„Do groba vesela ne bodem nikdar! Samotna, brezupna vrstice te pišem I z lica grenke solzice si brišem, Ko vidim, da zame ne tebi nič mar .

Možje ste hudobni, možje ste trdi, Oholo-nezvesti svojej obljubi; Nobeden, nobeden goreče ne ljubi, Nesreča dekliška vam šala se zdi!“

Nje ljubček prešeren je bil i mlad. Ko list prebere, jeza ga zgrabi, Da staro ljubezen v hipci pozabi, I sede jej pisemce drugo pisat:

„Verjeti se vsaka beseda ne sme; Vi deklice mlade, ljubice zale, Ne znate ločiti ljubezni od šale; Nikoli mi zate ne bilo srce!“

„Res časih igral sem se v Gradci s teboj, A vedi, vzela mi smrt je očeta; Zdaj dvor je moj, i zdaj druga obeta Srce mi v zakon z bogatoj rokoj.“

Devojko popade groza, brezup, Grmi po ušesih jej taka beseda, I joka glasno i vije se bleda, Zagrabi kozarec, izpije strup.

Mladenič se njen je poročil doma; Iz daljnega mesta slišal ne tega, Nezvestega pekla ne kriva prisega; Pritiska na srce ga lepa gospa.

I glej, po noči, ko spal je uže Pri mladej nevesti v gorenjem hrami, Ozidje se stresne, stoji pred nogami Prikazen ogrozna iz črne zemlje.

Od glave do nog, od nog do vrha V mrtvaško je belo naličje zavita; Ne gane se z mesta, molče mu očita; On gleda jo drzno, gospa trepeta:

„Rotim te, govori! po kaj te na svet Ponočne ure je groza poslala? Zakaj si mi sladko spanje odgnala? Govori i v brezno vderi se spet!“

„„O polnoči grob je za grobom odprt, Mrliči ob cerkvi v čudnem so plesi; A mene vdržalo ne v mrtvem kolesi, Ki ti si vrgel v prezgodnjo me smrt!““

„„Od tebe hočem vračilo nocoj; Ljubezen tvoja me goni iz groba, I goni me tvoja neizvestoba, Dokler se za vek ne sklenem s teboj.““

Nevesto prepada groza i strah; V bojazni trepetnej čez glavo odene, Z rokama se njega trdno oklene; Iz rok se iztrga on, dvigne se plah:

„Kaj hočeš od mene, ki ženo imam? Le samci se prosti z dekleti igrajo, Obljube dajo i jemljo i šeptajo; Kar vzel sem od tebe, vse zopet ti dam!“

„Vsa pisma, dari vse i tvoje lase V obraz ti mečem, i mečem trakove! Na, pojdi i pusti zdaj moje zidove, Ne plaši mi ljubljene mlade žene!“

„„Ta demantni prstan je nekdaj bil tvoj; Vračujem ga, kakor ti vrnil si meni; Le zopet nazaj na roko ga deni; V prezgodnjem je grobi ležal z menoj!““

„Pač tebe i prstana groza me ni; Kdor bal bi se tega, on bil bi neumen!“ Tako jej reče predrzno-pogumen, I prime ga naglo, na prst ga vsadi.

Pobrala zdaj ljubica smehom na glas Trakove i pisma po tleh je pobrala; Odgrne se, glava mrtvaška režala Brez kože je vanj i brez lic i brez las.

Obhajala groza i strah je oba; Al’ čuj, v zvoniku zdaj kladivo brenkne, Prikazen ogrodno čudno obžvenkne, Da stresne i v hipci pogrezne se v tla.

Kak dolgo, kak dolgo še pred očmi Prikazen mrtvaška je njima stala; Kak dolgo, kak dolgo še nesta zaspala, Da noč zlatozarnemu solncu zbeži!

Ko sijal vže jasno preblagi je dan, Gospa se iz trudnih sanj je zbudila, Pohlevno je lepega moža dramila: On bil je, ko prstan na roci – hladan.