Od belih oken se ne staje led,
Zameta sneg in burja ž njim praši;
Sibirska noč na mrzel dan sledi:
Groznejših zim ne pomni živi svet.
In, Franja, ti si šla na daljni pot,
Na daljni pot, na ogledi – gorje!
Tvoj ženin, modri svatovski možje
Spremili so v kočijah te od tod.
Če v strahu mati, sestra je doma,
Da te nesreča ne zadene kde;
V skrbeh še večjih drugo je srce,
Ki zate v mojih prsih trepeta.
Na Savski brod bi hitel vprašat sam –
Kako bi vprašal, draga, ker ne smem
V usodo tvojim vtikati se dnem,
In kdo sem jaz, kdo ti, predobro znam!
„O Bog! Povrni zdravo jo domu,
V mladosti njene čudoviti kraj,
V spominov sladkih nepozabljen raj,
V naročje zvesto njenega rodu!“
„Če zlatocvetno nje telo odbral
Ti njemu si, ki jo na voz je vzel,
Pod streho svojo hitel ž njo vesel,
Kako bi temu jaz na poti stal?“
„Podeli ž njim jej srečne, blage dni;
In jaz, ki v prahu pred teboj klečim,
Trenotje jedno samo še želim,
Ozreti se v nebeške nje oči!“