Ko ljudstvo izraelsko je v puščavi
Vže oproščeno bilo vsake sile,
Želje so nagloma se mu rodile,
Da spet, ko prej, živelo bi v težavi.
„Kaj bilo nam je tam v Egiptu?“ pravi,
„Jedi so mesnih lonec nas gostile;
Od lakote medlimo tu nemile,
I žeja v pustej nas mori širjavi.“
Kdor se privadil je služabne teže,
Srce mu dnij svobodnih več ne vedno;
Več jarem udov trdih mu ne veže.
Ugasne moč za vse dejanje vredno;
Ko ptič, ki se navadil je zapora,
Tako i on umreti suženj mora.