Na Gorénjskem.

Po noči grmelo je, vihra je vila. Iz vihre se jutro prečisto rodi; Snežnikom vrhove je zora zlatila, Po rosnem grmovji se petje vzbudi.

Pastir je zatrobil, najel sem voznika, Po mladem odvozil sem jutru se mlad; Napajala dušo je radost velika, Goreče mi srce ogašal je hlad.

Pri cesti na holmu tam hiša je stala, Ozirala bela v zeleni se svet, Ozirala s praga se deklica zala V cvetoče ravnine cvetočih je let.

Vozniku pred hišo ukažem: Ustavi! Pozdravim jo, vprašam: Bojan li doma? Prikima, rude se nasmehne, odzdravi – Gorkoto sva v licih čutila oba.

Po stopnicah v gorenje hrame vzletiva, Kot ptiček od veje do veje vesel. Nje brata samotnega tamkaj dobiva, Nad knjigami čelo je mrak mu objel.

V trepalnicah nama je solza igrala, Ko ž njim sva na srce stiskala srce; Pri vratih je deklica z materjo stala, V oči so stopile obema solze.

Namenil mladenič je svoje korake V deželo, od koder izhod je zaprt; Obsipajo misli, skrbi ga zdaj vsake, Ozira za sabo v živenja se vrt.

Minevali dnevi so, tedni bežali, Na jednem se mestu jaz vedno mudil, Čarobni pogledi so nje me vezali, Nje smehi, nje usta – zaljubljen sem bil.

S prijatelji, z bratom k sosedom hojeval, A k deklici spet sem se vračal domov; Nje sladki obraz me je k sebi vojeval, Kot srno, ki zabi ujeta lesov.

Vi loke zelene, vi gozdje temneči, Jezera prozorna, bogato polje! Vi dvori prebeli i vrtje dišeči, I gor velikanskih vi snežne glave!

Še vedno spominam se vaše krasote, Holmičev s cerkvami, pod njimi ravnin, Spominam mladeničev, deklic lepote, Spominam se raja v podkrilji planin!

A sreča pozemeljska vsaka je kratka, Najkrajše veselje i zorna mladost; Dirjaje iztekla se doba je sladka – Objel sem devico i mene – bridkost!

Na hišo sem belo z voza se oziral, Dokler je zakrilo ne drevje očem, I potlej na roko sem glavo opiral, Srečavanim molčal prijaznim ljudem.

Po meni še često si, draga, vprašala, Kaj delam, kako se mi v svetu godi; Kdo ve, če za mano se nesi jokala? Jaz tudi sem često si brisal oči.

Kot zvezda, ki samka v oblacih leskače S posebnim veseljem tolaži srce, Tako mi nedolžnosti tvoje igrače V spominu oblake živenja zlate.

Ne nama od sreč se prihodnjih bleščilo, Brez upa je v meni zagorel bil žar, Brez upa je tvoje me srce ljubilo; Zato te ne morem pozabit nikdar!