Pri črnih menihih se maše bero,
Ko strehe cerkvene še zor ne zlati,
In potleje zmerom v zvoniku zvoni,
Da solnce poldanje obsije nebo.
Pri črnih menihih je mnogo sveta,
Po zimi gorko je, po leti je hlad;
Kar koli prijazni jih ima naš grad,
Vse ženske pobožne tam prose Boga.
Obrnil sem tjakaj pozimski se dan,
Hrumele so z orgijami pesni svete,
Kadila vstajale dišeče megle,
Gorele so sveče, pel zvonček glasan.
V molitvi klečalo je mnogo ljudij,
Mej njimi pobožnih cvetočih deklet;
Al’ jedna mi, prve mladosti še cvet,
Ko solnce rumeno v pogled zablesti.
Lepote sem ženske po sveti, doma
Jaz videl premnogo, kar časa živim,
Pa vender se greha, laži ne bojim,
Če rečem: Najkrasnejša bila je ta!
Strmeč v blagodejno podobo vtopljen,
Nebeskih nje udov premišljal sem rast,
Oko in obraz i nje ustnice slast –
Premišljal sem, vanjo bil ves izgubljen.
Ko zadnjič se mašnik obrne k ljudem,
Da s križem presveto dejanje zvrši,
Devica izgine mej druge ljudi
In mojim želečim se skrije očem.
K menihom iskat sem hojeval miru,
Oziral na levo in desno se stran
Za njenim obrazom po trikrat na dan,
Po trikrat se žalosten vračal domu.