Gospodovo kri je hlapec prelil,
Gospod bi hlapec sam rad bil.
Zabode ga sredi temnih gozdov,
Pogrezne v globino Savskih valov.
Opel si orožje, svetlo bran,
Na konja gospodnjega sel drzan.
Ko preko mosta je dirjati jel,
Konj plah se zdrznil, kvišku je vspel.
Ko dregnil ga je z ostrogo zlato,
Srdit ga raz sebe vrže v vodo.
Z roko, z nogo je gibal, veslal,
Oklop težak je na dno ga gnal.