Na levej strani je srce človeka,
Z roko se jedva čuti, kako bije,
Ko v njem krvavi tok se mirno vije,
Ko v strugah ne šumi rudeča reka.
A kadar mu ljubezen rano vseka,
Krvi obilnost vanje hitro lije,
Viharno vtriplje, nikdar ne počije,
Vročina je nevsmiljena pripeka.
Za jutra, ko plamena zora vstaja;
Po dnevi, kadar zlato solnce sveti;
Zvečer, ko hladna rosa tla napaja;
Po noči, ko so lune žarki vneti,
V samoti, v družbi, v deli i pri jedi
Ognjeni črv je grize v bridkej sredi!