Po njigah samo ne prebiva modrost,
Kot meseca v vodi ne bode,
Ki, vtrjen v brezkončnih svetov širokost,
Iz vodne te gleda posode.
To znali so davno vedivi možje;
Trobili so v gluha ušesa:
Zatorej še zdaj smo otroci ljudje;
Naš rod se naukov odtresa.
Vi, ktere pri knjigah obrastel je mah,
V život se vrtežni vrzite!
Vas solze ne bodi ni radosti strah;
Iščite, vživaje trpite!
Namen se razgrne vam zemskih ljudij,
Nesreča i sreča po sveti;
Naj pametnik vas i neumnik uči,
Kako bi nam bilo živeti.
Uberi v poslopja i v koče si pot,
Tam knjiga naukov je zlatih;
A hrabro se spuščaj na sredo povsod,
Boječ se ne stiskaj pri vratih!
Če prodalno gledaš iz daleč blago,
Pri mnozem jednaka veljava;
A kadar pomeknil si bliže oko,
Razloček se velik spoznava.
I kogar le knjige debele uče,
Ka solnce pripeka po leti,
Ka tekajo v morje iz morja vode,
Ka zvezda po noči nam sveti:
Ta molči! – Ker on, kar pozabil očak,
Nam s hripavim grlom prepeva;
Zapreda v zmotnjavo se svojo bedak,
Bedakom jo zopet premleva.