Leži otrok mrtev in mrzel, Jedini, preljubi knezov sin; Solzna se topita oča in mati V trepetu od groznih bolečin.
„O žena, o mati, umrl je tvoj Mirko!“ „„Moj dragi, tvoj sin prisrčni umrl – Naprežen je voz, od tod pobegniva, Kder njemu pogled se je rajski zaprl!““
„„Poročno moje zlato ogrinjalo Denite v črno jamo ž njim; Denite k njemu vse moje veselje, Recite, brez njega da mrtva živim!““
„Počivaj mirno, dete presladko!“ – „„Oh, mojega srca jedini sad!““ „Počivaj mirno, solzni biser očetov! – Poženi! – Ostani samoten, moj grad!“
„„O mož, ne ostane grad samoten, Dokler še hranjuje v sebi moj cvet, Ne dolgo dišečo, uvelo rožo, Vse moje življenje, jedini moj svet!““
Zdrče vozovi glasno po cesti, A še sta glasnejša brezup in jok: „„O Mirko, moj Mirko, z Bogom, z Bogom! Iztrgala nama te smrt je iz rok!““
Dirjala sta presunena k strijcu Brez pitja i spanja, brez jedi: Solze so pijača, vzdihi so hrana, Brezup za tovariša ž njima sedi.
Mrlič je v gradu ležal očetnem, Iz vrta na rakev cvetic mu dade, Mladeniči štirje neso ga k pogrebu, Duhovni pojo in zvonovi zvone.
Že jama globoka je izkopana, Pogrezajo vanjo cvetoče telo, Duhovnik vrže prsti z lopato, Odmoli ter beseduje tako:
„Položili smo te k slavnim dedom, Ki so pred tabo zapustili svet; Imeli so mnogo dnij veselih, Imeli še več sovražnih let.
Nektera nesreča ne tebe zadela, Kateri ne bil bi mej nami odšel, Premnoga te bridka ne rana bolela, Ki tebi pripravljeno svet je imel.
Neznana je tebi strast in ljubezen, Za ktero toliko src krvavi, Neznane grenkosti praznega upa, Ki dušo v obetih ležnivih slepi.
Okusil nesi zaničevanja, Krivic in izdajstva ne vbadal te gad Ne žgalo žarečim te ognjem kesanje, Zadajal ne solz rojeni ti brat!
Preblagi materi iz naročja Nedolžen si hitel čez temni most; Iz mirnega zgodaj vzet življenja, Uživaj tu v grobu mirno sladkost!“
Cookies on Poetry Cove