Leži, leži ravno polje, Po ravnem polji cesta gre, Ter s ceste vidi se okrog Snežnik in brdo, gozd in log.
A kaj stoji tam slavnega Pri cesti polja ravnega? Tam kmet je zložil kamenje, Sezidal belo znamenje.
Napisati je vanje dal Od stropa vse do samih tal, Na desno plat, na levo plat Podobe znotraj, zunaj vrat.
Ko strop še ne bil dobro suh Prišel je gori sveti Duh: Golobček bel, z nebes leteč, V noge rudeč je, v kljun rudeč.
Na srednjem zidu sveti Vid, Ki vselej bodi črešenj sit, K molitvi roke v sklep drži, Pod kotlom zubelj hud gori.
A sveti Peter plešast nam Nebeske ključe kaže tam; Do njega sveti Nikolaj, Otročjih jabolk raznošaj.
Na desno ima sveti Rok Prepasan plašč, klobuk širok; Na stegnu v ranah prst drži, Pesek mu hlebček v dar moli.
V gorenjskih skornjih Izidor, Kleči zamaknen v rajski dvor Dva angeljca orjeta zanj, Ozirata se lepo nanj.
Od zdolaj medved, sveti Gal, S poleni drv prikosmatal, Pokonci tudi on je vspet, Saj ve, da tudi on je svet.
Na levo sveti Boštijan, Brezbožnikom je v roko dan, Privezan k deblu, ostreljen, Pušic krvavih nasajen.
Pod njim je sveti Valentin Ter bratec njega Peregrin; Ljudem dobrote nosita, Živini zdravja prosita.
O človek, vzdigni zdaj oko! Nad vrati zunaj – kdo je to? Gorečo streho pri nogah Gasi s keblico sam v rokah.
A zadaj polno je dušic V plameni, mokrih od solzic, Ječe premilo noč in dan: „Priteci v pomoč, o kristjan!“
Vse to nam priča, govori, Da dom človeški tukaj ni: Človeški dom je sveti raj, Ki Bog vsem vkupe nam ga daj!
Cookies on Poetry Cove