Zakaj si meni cvetje vila,
Razdrla kito naglo spet?
Al’ znal sem, da si me ljubila?
Al’ znal, da smem domov jo vzet?
Pred mano kitica ležala,
S trepetom sem jo poprijel;
Da mene je pričakovala,
Nikdar bi jaz ne bil verjel.
Zato jo del na prejšnje mesto,
Skrivaje žalosten sem bil.
Da drug bi tvoje srce zvesto
V sladko darilo ž njo dobil.
A naglo se ti lice vname,
Da videl sem, poznal takoj,
Nevoljna da si bila name.
Ker slep prezrl namen sem tvoj.
Oprosti zmoto, deva mlada!
Dari bi tvoje rad jemal,
I kakor stara je navada,
Na oknu prostor jim dajal.
Pojil bi cvet vode hladeče,
Da solnce ga ne zamori,
A kadar zvezda pritrepeče,
Umikal z mrzle ga noči.