Povej mi, kaj sem tebi stvoril?
Kedaj grešil sem i kako?
Kaj žalega sem ti govoril?
Zakaj umikaš mi oko?
Čemu potreba znova bilo
Ob srci prejšnjih je vezij,
Ki se polagoma celilo,
A zdaj mi huje krvavi?
Zakaj plamen si zadušeni
Z darmi pihala v ogenj živ?
Dekle, roko na srce deni
Ter odgovori, kdo je kriv?
Molče sem težo svojo nosil,
Gorje ljudem zakrival nem;
Kedaj sem te ljubezni prosil?
Povej mi, če vprašati smem?
Ti sama si mi ponujala,
Da, ne jedinega srca,
Roko mi svojo ž njim dajala –
A zdaj? – Od kod prememba ta?
Ti z listi sladkega otrova
Netila si mi naglo kri,
Da srce se omotno znova
Kam vedelo mi deti ni.
Trenotje dneva ne minilo,
Brez tebe v mislih pred menoj,
Trenotje v noči ne tonilo,
Da nesem v duhu bil s teboj.
Jaz pisma sem i pesni svoje,
Ki v njih gori nevgasen žar,
Pijan ves od čarobe tvoje
Pokladal tebi na oltar.
Na zemlji sem se v raji menil,
I toli tebe poln ves bil,
Da nad bleskotne zvezde cenil,
Nad luno, solnce te vrstil.
Pred kipom božjim človek v prahi -
Jaz človek bil, ti božji kip,
V ljubezni trepetal i strahi,
Ko bližal se je črni hip!
Prokleti hip, ki je udaril
Bliskoma z jasnega neba,
I v me s pogubo priviharil
Volkoma v jagnje iz lesa.
Modrost besed mi je očita,
Če tudi mnogo prekesno,
Da ženska res je stanovita
V nestanovitosti samo.
Ko tvoja sladka mi otrava
Zalezla v srce je i kri,
Potem si tigra mi krvava
Raztrgala src z nohtmi.