Tam po nebi sinjem zvezda plava,
Svetla zvezda, blažena danica,
Kadar božja vzbuja se narava
In si mije s hladno roso lica.
Solnce rano h goram se dviguje,
Po oblacih živo luč razliva,
Da snežnikom glave ozarjuje
Ter zlati se potlej gozd i njiva.
Jutro dahne, brzo vse zagiblje,
Ptica trebi si v grmovji krila,
Odletevši v vejah spet se ziblje,
Glasovito prepevaje čila.
Zvon cerkveni v sveto pesen brenkne,
Dol in gora z jekom odgovarja;
Nakovalo s kladivom zazvenkne,
Ki je v roci trdej gospodarja.
V dvor petelin z družbo prikoraka,
Trepne dvakrat, trikrat s perutnico:
Kur zapoje, kura kokodaka,
Razkopava po smeteh z nožico.
Mače kvišku v lok se nagrbljava,
Z repom, priskakavši, maha psiček;
V hlev pastirček še zaspan pritava,
Čaka paše krava in voliček.
Žena tukaj, mož se tam pokaže,
Sodar glasni vže nabija sode;
Vozu hlapec len kolesa maže,
Pojde v goro po jelove hlode.
A z motiko dekla v polje zeha,
Potoglave delajoč korake;
Vsaka v dimi zakadi se streha,
Dim se vije nebu pod oblake.
Kar je spalo v sladkotihej noči,
V šum zbudi se, v hrup in ropotanje,
A človeka zopet skrb naskoči,
Prej vtopljena v dobrodejno spanje.