„Pesni sem izkušal peti; Kaj li počnem zdaj na sveti? Še nijedna ne plačila Ni česti mi obrodila!“
„Z delom praznim sem se vpiral; Kdo bi strune spet ubiral? Pesen te ne obogati, Ž njo le dragi dan se trati!“
To sem izgovoril jezen, Spustil petje i ljubezen, Zidal kočo, hrib ogradil, Njivo kopal, lozo vsadil.
A ko solnca zemlja čaka, Dež jo pere iz oblaka; Kadar bi deževja rada, Trda same rose strada.
Vsa uvene zelenina; Loza ne podaje vina: Stog je prazen, prazna čaša; Šla v pustiv je sreča naša!
„S tem ne morem se boriti! Sreča z neba nehče priti; Le izguba i zamuda V plačo mi je vsega truda.“
„V semenj pojdem v trge, mesta: Ladja bode mi in cesta Tod i tam blago vozila, Trgovino tovorila.“
Šel sem – trudov mojih sadja Čoln je poln i polna ladja; Od zemlje slobo smo vzeli, Sapam jadra porazpeli.
A vihar zlobiv nastane: Vse mi sape razbrzdane, Vse mi potope vetrove; Mene le – otmo valove.
„Z morjem groza gospodari, Kadar z neba piš udari; Morska voda mi nemila Nag život je oddelila.“
„Tu ni tam ne bilo sreče; Vender srce ne trepeče: Na vso zemljo solnce sije; Potij vseh megla ne krije!
Tromba, boben probudi se, Vse se steka, vse vrsti se; Pod prapore se razvite Čete druže bojevite.
„Up ne daje mi peroti; Strah izgube me ne moti – Zdaj me vabi čast mej svoje; V roko meč i naglo v boje!“
Bitve smo krvave bili, Tekali i v beg podili, V tujih dvorih prebivali, V mrazu pod šatori spali.
Mnozim bratom nizke glave Venec je oklenil slave; Zopet drugih brez števila V pokoj smrt je položila.
„Bratje dragi, počivajte, Mir po delu uživajte! V hramu zemlje ste zelene Mnogo srečnejši od mene.
„Tukaj zdaj ujet robujem, V mrežno okence vzdihujem, Da svobode zarja mila Spet bi se mi povrnila.“
„Česar želel, kar sem ljubil, Kar imel sem, vse izgubil; Up, svoboda sta zbežala – Pesen le mi je ostala!“
„Ž njo si dni, noči oslajam, Ž njo vročino želj ohlajam; V njej nesrečo razodevam, Svoje solze v njej prepevam.“
„Vidim, kar nam up obeta: Čast, blago, veselje sveta, Sreča, vaba duše mlade, V zaplen zopet sreči pade.“
„A duha, ki v meni snuje, I srca, ki v meni kuje, Moč mi zemeljska ne vzame Do pogreba temne jame!“
Cookies on Poetry Cove