Človek slabi, v roke dan viharjem, Ziblje čez tepež valov se plah, Zvija se usode nagle vdarjem, In oklop i ščit zdrobi mu strah.
Ko dviguje duša se vriskaje, Nad glavo na lasu visi meč; Ko najslajša kupa nam se daje, Sodbo piše prst nam plameneč.
Tu v dolini senčnej, v mraku nočnem Vsa modrost ne zna ni kdaj ni kam? Na vreteni sreče opotočnem Srce je igrača grenkih zmam !
A srce človeško je brezdnina, Mere svoje samo si ne ve; Meri oceanom se globina, Meje njemu niti mere ne.
Če mi kopje zemljo premaguje; Moli če me v sponah širni svet, Če mi hribe zlate v krilo suje; Slavo če dosežem večnih let;
Če vesoljnost z duhom vso objamem: Človek vender bi nesit ostal, I slobo od solnca predno vzamem, „Nično!“ jezik bi mi lepetal.
Vse je nično! Ti jedin si večen, Ti začetnik, Ti hranitelj moj! Nikdo ne pod solncem tvojim srečen, Kdor ne bega tepen v šator tvoj;
Nikdo ne dohrepeni počitka, Komur v sebi Ti miru ne daš; Kadar bije bojna ura bridka, Ti pobedo, Ti pomoč imaš!
Kogar Tvoj v puščavi plamen vodi, Konjika se, pešca ne boji, Po modrasih, kot po cvetji, hodi, V sen ga potres, vihra položi.
Svet da gine, solnce, luna gasne, Zemljo da zaliva hrup morja, Padajo grmeče zvezde jasne: Kdor v Te upa, ta ne trepeta.
I zato oziramo se k Tebi: Ko nas bode težki jarem trl, Izkušnjava nas vabila k sebi, I tolažbe zadnji žarek mrl;
Ko visela bode tma nad nami, Srce nam brezup vesti kljeval: Ti, Gospod, zaščiti nas z rokami, Da nas v brezno ne potegne val!
I kedar se nagne dan telesni, Da mračil se bode zemski pot, Stalo srce, gasnil blisk očesni, Duh ostavljal bode kočo zmot,
Slast ostavljal, strast živenja tega: Takrat, Oča, Ti pri meni stoj; Ti me brani, Ti izbavi zlega, Ti me v rajski dom pokliči svoj!
Cookies on Poetry Cove