Hrup.

Ko pesni tvoje hvale Podam v slovenski svet, Da bodo potovale Mej brati nekaj let:

Ropot i šum bi slišal rad, Ki se povsod začne takrat. Razburjena Ljubljana, Kot da v obeh konceh

V zaplen je ognju dana Po strehah i pri tleh, Tako vrvela bode vsa Ter name s črno vojsko šla.

Prvaki trepetniki V čitalni zagrme, Prvaški pomočniki Vsi name zareže;

Duhovstvo črno svetlih nog Zavpije, da se žali Bog. Gospodki vzdihujoči Premilo za tebo,

Od ljubosumja vroči Strašan vihar vnemo, Pobere debel kamen vsak, Za mano pospeši korak.

Slovenske gospodične, Kar moža je željnih, Steko se vkup jezične I rodba ženska njih;

Začno klepati klep na klep, Kako bi naju dele v žep. Kaj reče tvoja mati? Kaj sestra, brat i strijc?

I snubci kaj bogati? Kaj mladi roj družic? Ob jednem li ne zakriče Na te, na me vsi: „O gorje!“

I morda tudi sama Jokaje bodeš ti Lomila še z rokama, Ka sunil mej ljudi,

Potopil te je v hrup neznan Tvoj vitez, narodni tlačan! Ne boj se, ljubezniva! Sam Bog nad nami ve,

Da k tebi misel kriva Nikdar me gnala ne: Uže prijazno je oko Dvigalo tvoje me v nebo.

Nikdar ti nesem vrival V srca se tajni hram, Svoj ogenj dolgo skrival, Ustavljal se željam;

A kar sem čutil i prebil, V teh pesnij venec sem povil.