Ko sneg z ravnine v goro se pomiče,
Vedrina diha z nebesa topleje,
Na solnci spet vijolica se greje:
Tedaj veselje novo vzdrami ptiče.
Narava je na ljubo delo kliče
Ter vabi na dreves brstitih veje,
Da petje zopet glasno i glasneje
Preleta polje, gozde i holmiče.
Tako zdaj tudi meni, draga moja!
Če nesem starih še glasov pozabil,
Veli poskusiti ljubezen tvoja.
Nje dih sladak i dih pomladi mile
Iz srca pesni spet mi je privabil,
Ki v zimi bolečin so neme bile.