Od svita že vidi se gora,
Prepevati čujem že ptico,
Nad nama zbujena je zora,
Jaz grem, da bom žela pšenico.
„Duša draga, tu ostani,
Kaj ti je pšenice mar?
Ptičice neba ohrani
Vender božji gospodar,
Ki ne žanjejo nikoli,
Dnes za jutri ne skrbe,
V brstji skačejo okoli,
I po sencah se hlade.“
Pastirska trobenta je pela,
Oh, klicala mati me bode,
Svitlost se bo dneva unela,
Jaz grem do potoka po vode!
„Zjutraj mrzle so stezice,
Do potoka blizu ni,
Jutro brije v mehko lice
Dokler solnce ne gori;
Solnce pa ne bo gorelo,
Saj še zvezda trepeta,
Objemiva se veselo,
V miru potok naj šumlja!“