Zakaj, zakaj ti oča
Umrl je krepkih let,
Da tebe je sovražni
Obsul brez njega svet!
Njegove vže ljubezni,
Njegove ne skrbi;
Ti nemaš trdne brambe
Njegovih zdaj očij.
Ostala ti je mati
I strijc i mlajši brat;
Ostala tebi sestra,
Ostal je dom bogat.
Preslepa mnoga mati,
Premalo skrben strijc,
Ko treba čuti pazno
Deviških je cvetic.
I sestra, mlada sama,
Še mlajši bratec tvoj,
Ne vesta še nauka:
„Sladkih se zadrg boj!“
A ti si razcvetela,
Kot črešnjevo drevo,
Ki belo v sadnem vrti
Diši izprelepo.
Šume po njem bečele
Od zarje v pozni mrak,
Dokler je vodi k sebi
Na veje med sladak.
Tako hite za tabo
Pokorna srca zdaj,
Privabil jih je tvoje
Lepote mlade raj.
Ko cvetje se osuje,
Zlete bečele vse,
Gredo na drugo drevje,
Katero še cvete.
Zakaj, zakaj ti oča
Umrl je krepkih let,
Da tebe je sovražni
Obsul brez njega svet!