Dekle je zajemalo v vedro vode,
V kovano vedro vodice hladne;
Pogleda se v vodo, uzre si obraz,
Začudi se svojemu licu ta čas:
„Lepote, ki jo na obrazu imam,
Za tri gradove bele ne dam!“
Po vejici skakal je ptiček vesel
Ter deklici mladej peti začel:
„„A kadar bi jeden pravi prišel,
Vso tvojo lepoto zastonj bi imel!““
„Kar poješ mi, ptiček! to sama je laž;
A vjeti ne morem te, perje imaš.“
„„Da moji peruti imela bi ti,
Denes preletela bi hribe, doli;
A kder bi se tebi po volji dobil,
I najsi ubožec največji bi bil,
Pod tremi gradovi mu streho podaš,
Katere na svojem obrazu imaš.““
To rekel je ptiček ter letel iz vej,
Iz vej pod nebo, pod nebom naprej.
Dekle za njim gleda i reče mu to:
„A kaj, ko bilo vse res bi tako?
Ptič leta nad nami ter vidi ljudi,
Ve dobro, kako se po svetu godi.“