Sedel je tvoj ženin s tabo, Prišel sem, Bog vedi, kako! Prišel sem v vajino sobo, Ko nesem nič vedel za to.
Preplašen si mizo izberem; Pod oknom tam sedem jaz sam, Kaj moje srce je čutilo, Tega ti izreči ne znam.
Tvoj ženin je videl in slišal, Ozrla si vender se v me, Prijazno se mi nasmijala; Vtripalo je v meni srce.
Vtripalo od radosti rajske, Vtripalo je od bolečin; Tvoj ženin v spomin mi je klical, Kakove nesreče sem sin.
Poklical sem zmoten kosilo, Kar najde me psiček droban, Ki nekdaj sva bila si dobra, Ko vsak sem še tukaj bil dan.
Bogato sem njega pogostil. Ki se je dobrikal vesel, Še vina bi bil mu ponudil, Ko bil bi od mene ga vzel.
Kako de to dobro človeku, Ki v sveti samoten je ves, Da se mu hvaležno spomina Nekdanje dobrote vsaj pes!
Ti gledala moje si delo, Ozrla si zopet se v me, V oči ti prijazne stopilo Prijazno je tvoje srce.
Boječa si mene vprašala, A vender vprašala si ti, Zakaj me že mesec in mesec Nikoli k vam bilo nič ni?
Ko vender sem zadnjič obetal, Da jaz in prijatelj z menoj Po štireh se zopet nedeljah Sestaneva tam pred teboj.
Kakov sem jaz dal ti odgovor, Zdaj tega ne pomnim, ne vem, Samo to mi še je v spominu, Da ž njim se pohvalit’ ne smem.
In tudi mi to je v spominu, V kakovih zadregah sem bil, Da nesem ni v svaka ozrl se, Ki tamkaj pri vratih je pil.
Ni tega ne zabim do groba, Kako si mi rekla na glas, Če tudi je slišal tvoj ženin, Da k vama naj sedem še jaz.
Kaj zopet na to sem ti rekel, Ne vprašaj, če sama ne veš; Pozabil do zadnje sem trohe; Odpusti, če moreš in smeš!
Ni tega ne pomnim na tanko, Kako sem iz sobe odšel, A to mi še vedno je znano, Kaj v srci težav sem imel.
Kako sem divjal ven iz mesta, Iskaje tolažbe, miru, Kako sem se pozno po noči Pritepel bolan ves domu.
Kako mi ne spanje očesa Zaprlo predolgo vso noč, Kako sem zastonj se oziral In klical iz neba pomoč!
Cookies on Poetry Cove