Ko se obraz odkrije lune blede,
Popotnik, ker steze izmanjkovati
Začne mu, v gozdi mora sam ostati;
Na skalo pod drevesom truden sede.
Dviguje tam želan vso noč poglede:
Kdaj zvezde mu jemo ugasovati?
Od kod začne mu zlati zor sijati?
Kde solnce pot odpre iz temne srede?
Tako sedim na klopi jaz na vrti;
Pogledi so tija mi vedno vprti,
Od koder tebe, srce, pričakujem!
Po tebi, deklica preljubezniva,
Ki daljni kraj očem te mojim skriva,
V trepeti, strahi, upanji vzdihujem!