Bogoslôvec.

Ko osmo učenec šolo konča, Tako govorijo oče doma: „Duhoven mi bodi, čez leta štir Čestit boš molil sveti brevir.“

Učenec opomni se ljubice, Opomni prelepe se deklice, Katerej se je rotil i klel, Da nove ne bode maše pel.

Brevirja se brani, ustavlja se, Al’ oče trdi se ne omeče; Zastonj je izgovor, prepir i bran; Učencu iti v presveti je stan.

I predno od ljubice vzel je slobo, Zaprt je v tiho duhovščnico. Ko tam je suknjo tesno dobil, Žaloval je vedno, vedno solzil.

Zagrinja mu čelo teman oblak, I njemu je družba, on družbi težak. Njegovega srca viharne želje Vse jedna misel vleče na se.

Še nesta minila meseca dva, Mladeniča zvila je mrzlica; Bolezen je huja od dne do dne, I blede mu um se od vročine hude.

Mladenič to pravi, to govori: „Pod nebom zdravila meni več ni. Za jedno sem vedel rožico, Ki v moje zdravje cvela je skrivno.“

„Pripodil je sever zimo i sneg, Umoril mi zadnji, jedini lek!“ – Ko oče zve, da sin je bolan, Napreže i v mesto hiti skrban.

A predno se v mesto pripeljal je on, Zaklenkal je sinu mrtvaški zvon. Od ust do ust se glas razleti, Da v mesti na odri učenec leži,

Ki ni mu pomagal izgovor, ne bran; Ki bilo mu iti v presveti je stan. I zvedela tudi novico le-to Njegova je ljubica, devče mlado.

Dekletu ne znano, ne kdo ne od kod Le-ta zdaj mrtvi bil je gospod: Pa vender veselo jej srce ni; Pa vender jo skrb neznana mori.

Po noči je videla sanje strašne: Kopane grobe, mrliče blede; Prikaže se mož jej ostriženih las; V talarji bil je, prevezan čez pas.

Pred posteljo stopi, ostane pred njoj, I deklici mladej kima s seboj. Oh, zdaj še le skrb se loti jej srca, I dihati skoraj strah jej ne da.

Imelo ne spanja več njeno oko. Da jelo gasiti je zvezde nebo; I vstane za rana i v mesto hiti Devica uboga solznih očij.

Oblekoj črnoj ogrnjeni Mrliča neso pogrebniki; Mrtvaški venec na njem miglja Čez križ ogrinjalo črno vihlja.

Duhovni, menihi se v redi vrste, Po cerkvah zvonovi mrliču zvone; Za mrtvim ljudij se truma vije; Med njimi je ljuba, ubogo dekle.

V brezimenih bolečinah molči; Le solze dero iž njenih očij; Le srce pošilja prošnjo Bogu: „Da ne bi se vrnila več domu!“

Mrliča do jame prineso, Pred jamoj na vrv ga z rame deno; Bobneče rakev na dno zagrmi, I vrv izpod rakve nazaj odleti.

„Počivaj mirno!“ reče gospod; Kropi in moli, pa gre od tod. Pogrebnici jamo zasipljejo, Njo smrtne težave obsipljejo.

Nje solza jej moči lice bledo, Nje tožba se čuje v visoko nebo I vrže se, ruje si črne lase, I moli i prosi i vije roke.

„Oh, stojte, pogrebci, nikar, nikar! Uslišite oh preubogo stvar! Kar koli imela, vzeli ste vi; Kar koli imela, v tem grobi leži!“

„Brež njega zakladje vsega sveta Ne morejo mi utešiti srca.“ Pogrebci zasipati jamo hite, Siroti nihče ne obriše solze.

Zdaj truma pogrebna domu je odšla Na grob je vrgla se deklica, I v srčnih bridkostih medlela je tam Da skrilo solnce se je goram.

Ko zjutraj se beli dan probudi, Na črnem kamni mrtva sloni. Pri jami njegovej grob kopljejo, I deklico mlado vanj devajo.