Bog.

O Ti v prostori brezkonečni, Živoč v gibanji vseh stvarij, V tekanji let i dnij prevečni, Brez lic i božja lica tri!

Ti duh jedini, duh povsotni, Brez uzroka, nikder stanotni, Vsem neobsežen, krog i krog, Ki sam seboj vse napolnjuješ,

Objemlješ, stvariš, ohranjuješ, Ki imenujemo Te Bog! Izmeril ocean globoki, Preštel bi pesek, zvezd oči,

Ak hotel bi Tvoj um visoki, Števila Tebi, mere ni! Celo duhovom posvečenim, Iz svita Tvojega rojenim,

Ne jasna sodeb Tvojih noč. Naj misel v Te se drzno vpira; V veličji Tvojem gine, vmira, Ko v veki tone hip gredoč.

Kaosa bitnost si občasno Iz brezen večnosti izzval, I večnost – vže pred vekom – jasno Ti v sebi samem osnoval,

Iz sebe sam se sestavljaje, Iz sebe sam sebe sevaje, Ti luč i luči si iztek. Sezidav vse z besedo eno,

Prostiraš v stvar se porojeno; Ti bil, Ti si, Ti bodeš v vek! Vseh bitij kal Ti v sebi vezeš; Ti hraniš je i Ti živiš;

Ti konec na začetek prežeš I v smrti nov život dariš. Ko iskre vsipajo, goste se, Tak solnca iz Tebe rode se;

Ko v jasnej zimi ivja roj V drobtinah semtertam strkače, Vrti se, ziblje se, leskače: Tak zvezde v breznih pod Teboj.

Svetil ognjenih milijoni Po neizmernosti teko; Zibaje v tvojem se zakoni Oživljajoči svit lijo.

A te svečave vse prižgane, Kristalov žarnih trume zbrane, Zlatih valov semenj tekoč, I plameneči ti zrakovi,

Sveteči skupaj vsi svetovi – Pred Tabo so – pred dnevom noč. Ko v morje kaplja izpuščena, Tak pred Teboj nebesja krog.

Kaj vsa vesoljnost razložena, I kaj pred Tabo jaz ubog? Naj množim v zračnih oceanih Miljonu teh svetov dodanih

Še stokrat drugih – i vse to – Ak drzni bi Ti primerjali To je jednako točki mali, I sam jaz – nič sem pred Tebo!

Jaz nič! A Ti iz mene siješ, Z veličestvom svojih dobrot; Ti v me podobo svojo liješ, Ko solnce v malo kapljo vod.

Jaz nič! – A v meni vse živenje, Nesito neko hrepenenje Dviguje kvišku me vse dni! Da Ti si, čuti moja duša,

Premišlja, tehta, sodit skuša; – Jaz sem – torej si tudi Ti! „Ti si!“ priroda oznanjuje, Glasi mi srce moje to,

Tega razum me uveruje, Ti si – i tudi jaz s Tebo! Jaz členec mali sem v vesoljnem, Stoječ v osredji česti polnem,

I z bitji krog i krog objet. Kder si končal stvari telesne; Kder duhe si pričel nebesne: Tam sklep verig je v me pripet.

Svetov sem vez okrog hitečih, Mejnik izkrajnji stvarjenja; Jaz sem osredije živečih, Začetna črtica Boga.

S telesom v prahi iztrohnevam, Grmenje z umom v spone devam, Jaz kralj – i rob – i črv – i bog. Prestol sem krasni, čudoviti,

Od kod izšel? Kdo ve odkriti? Nikoli ne iz svojih rok! Jaz delo Tvoje sem, o Stvarnik! Premodrosti sem Tvoje stvar,

Ti vir živenju, blagodarnik. Ti duši mojej duh i Car! Pravici Tvojej všeč je bilo, Da smrtno brezno prehodilo

Nesmrtno bitje bi z menoj; Da v smrtnost duh se je ogrnil, I da bi skozi smrt se vrnil V nesmrtje k Tebi, Oče moj!

Nejasni Ti, Nerazumljivi! Jaz vem, da dušnih vseh močij Nobena Ti v podobi živi Ni sence črtat krepka ni;

Vem, da smo Te hvaliti dolžni, Al slabi smrtniki nezmožni Z drugačno hvalo Te čestit No k Tebi kvišku hrepeneti,

Globoko pod Teboj strmeti I solze Ti hvaležne lit .