Na sveti je divno lepo,
Živeti nebeski sladko,
Če srce ljubezen ogreva
Iz lučjo je svojo obseva
Ter dušo mladi i telo!
Zdaj čutim, kar prej še nikdar,
Nikdar še, kakov je vihar,
Ki srce potresa ljubeče,
I koliko daje on sreče –
Hladilo podaje i žar!
Izkušal še nesem do zdaj,
Ni zvedeti upal kedaj,
Da v ženski čarobnost je taka!
Oh, duša, ki v njej se omaka,
V njej koplje – uživa ves raj!
To meni odkrila si ti!
Srce mi za tabo medli,
Medli i kipi, omaguje,
Prevzetno mi vriska i kuje,
Da prsi raznesti preti.
Kar jada na sveti sem pil,
Kar zlega od rojstva užil
Pod jarmom sovražne usode,
Vse to da pozabljeno bode,
Pozabljeno, kar sem prebil!
Zdaj ljubim še tiste ljudi,
Ki pletli iz trnja so dni
I žolč mi v pijačo mešali,
Mej trde me tujce izgnali –
Zdaj ljubim vse božje stvari.
Jaz tvojo ljubezen imam,
Ki je za nebesa ne dam,
Ki dražja zakladov vse zemlje,
Iz sebe za sebe me jemlje –
Zdaj nesem ni tujec ni sam!
Kreposti, ki v meni žive,
Vso kri, ki mi goni srce,
Kar hočeš, od mene poželi,
Ta hipec umreti mi veli,
Ta hipec umrjem za te!
Ukaži, za te da trpim,
Dokler tu pod solncem živim –
Ukaži mi, kar ti je drago;
Samo ne, ti dete preblago,
Samo ne, da te izgubim!
Kar muk je izmislil pekel,
Za tebe vse rad bi trpel;
A, draga, brez tebe na sveti,
Brez tvoje ljubezni živeti
Jaz ne bi ni mogel ni htel!