Vvod.

Mogočno, strunice! se oglasite, Prijazne Vile! ganite serce; Nekdanje čase v pesmi obudite, Ki v večno utonili so morje;

Po zemlji krasni mili rod vodite, Na ktero vse ga vežejo želje: Spričujte, da ljubezen ne ugasne, Da je ne zamore težave časne.

Pokažite veselo kraje mile, Ki Sava jim presvitli je prepas; Kjer Savska peč, spomin prestane sile, Prijetni razodeva svetu kras;

Oj tje, čitatelji! slovenske Vile Sprevajale domače bodo vas: Kjer, Vilko tvoje je domovje stalo, Ki svetu grozovitost je kazalo.

Prijazne kočice ne pozabite, Ki vgledalo ob bregu je oko; Na Jankota veselo opomnite, Ki nekdaj tu na Savi je serčno

Moči, valove grozne, silovite Krotil v nevihti z vujeno roko. Popevajte serce nedolžno, blago, Ivanovo slavite Minko drago.

Slavite njeno angeljsko lepoto, In serca čistega nebeški kras; Povejte, da veselih dni sladkoto Prezgodaj zamori ubežni čas.

Spremite v pesmi v tiho jo samoto, Kjer žalost razodeval je vsak glas. Ljubezen se cveteča naj odgerne, Ki je ne zarnore pošasti černe.

Ljubezen čista je netilo bila, Ki združevala ju je zmir; Vesela nade zgodaj je budila, Dajala nepopisljiv serčni mir.

Ljubezni čiste združena čutila So bile prave sreče pervi vir; Serce je močno za serce gorelo, Na svetu sreče druge ni želelo.

V nesreči so občutki ju budili, Ki zgodaj jih rodile so želje; Spomini so ju srečne spet storili, Saj oni vedno pravi mir dade.

Ljubezen zadnji zdihljeji so bili, Do smerti bilo zvesto sercu je serce: Zato naj vaji strunica popeva, Zvestobo vajino naj razodeva.

Naj venec mali prosto vama zvije In na gomilo davno položi, Da dela že pozabljena odkrije, Da prejšnji čas v spominu oživi.

Ljubezen čista mračno naj posije, Ki v sercu bila je do konca dni. Naj ona zvesto svetu vse pokaže, Ljubezen prava nikdar nam ne laže.

Zatoraj, strunice! se oglasite, Prijazne Vile! ganite serce; Nekdanje čase v pesmi obudite, Ki v večno utonili so morje.

Po zemlji krasni mili rod vodite, Na ktero vse ga vežejo želje: Spričujte, da ljubezen ne ugasne Če jo zatirajo težave časne.