Tretji spev.

Več na nebu zvezde ne gorijo, Sveti dan je že napočil spet, Dans zvonovi tužno se glasijo, Minko spremljajo na drugi svet.

Na mertvaški so jo oder djali, Lepše še neveste bilo ni; Smehljeji na licu so kazali, Da drugod se duša veseli.

Vštric so mater staro položili, Ktero vzel sinočnji je večer, Dnevi so jo tužni umorili, Jo nesrečno djali brez mer.

Ni imela pravega veselja, Kar zgubilo Minko je serce; Zadnja se spolnila ji je želja, Združena v nebesih z njo je že.

Vso okolico je osupnilo, Strašna vsacemu se zgodba zdi; Kaj se čudnega je pripetilo, Od vasi nemudno v vas hiti.

Serca so junaške se grozile, Maščevanja klicale z neba, Krotke so po zgubi se solzile, Solza lajša žalosti serca.

Zadnjikrat zvonovi zazvonijo, Po planjavi žalost še neso; Tak otožno, žalo se glasijo, Da pretaka solzice oko.

Sivolasi mašnikc bilje poje, Množica obdaja ga kleče; Vsakdo strinja ž njim molitve svoje, Ž njim pošilja vsak v nebo želje.

Že so zemlji truplo izročili, Djali so jo zraven matere, V grob so jo izdihljeji spremili, Ki rode jih serca ranjene.

„Requiem aeternam dona ci.“ Starček še častiti govori; – Zdaj na druzega življenja meji Se z izvoljenimi veseli.

Že končano kratko je življenje, Bila ptuja vsaka mu sladkost, Ž njim končano bridko jo terpljenje, Ki donašala ga je mladost.

V zemlji človek truda se oddahne, Vsadil se oddahne bolečin; – Pa ljubezen čista ne usahne, Duša v sebi brani ji spomin.

Zvesto Janko sreče se spominja, Ki tak zgodaj vzela je slovo, Rad z izdibljeji molitev strinja In pošilja k Minki jo v nebo.

Še pri Minki so goreče želje, Nje pozabiti ne more več; Ona daja mu ko prej veselje, Rad zahaja k nji na grob cveteč.

Zraven pa dolžnosti ne pozabi, Zdaj opravlja jo ko prej skerbno; Zgodaj želja ga že k Savi zvabi, Vse spominja ondi ga na njo.

Tu življenje mlado je sklenila, Mlado še, pa polno bolečin; Njega s tem v obupu je pustila, Naklonila mu, da je terpin.

Le spomin ga mili osrečuje, Lajša bol mu, celi mu serce; V zvesti ga ljubezni uterjuje Perstan, ki je drag spomin od nje.

Ko pogleda ga, se mu dozdeva, Da besedic čuje sladki vir, Da serce mu Minka spet ogreva, Daja sopet nepopisljiv mir.

„Ljubi me, ko sem te jaz ljubila, Naj ljubezen čista zmir gori. Naj bi ona te na me spomnila, Da ostaneš zvest do konca dni.“

Ti mu perstan, drag spomin veleva, Srečnega ga v sercu dela zmir, Meni, da ga nagovarja deva, Da odpert mu je v nebo ozir.

Dan za dnevom urno v večnost mine, Dalje časa se kolo verti; Še pred nami je in sopet zgine, Le spomin za sabo še pusti.

Vsako bitje mu je zmir pokorno, Preobrazi s svojo ga močjo; Vse stvari spreminja neumorno, Kolikor jih vidi tu oko.

Tudi človek se mu ne ustavi, On je cele zemlje gospodar; Tukaj bridko reže, ondi zdravi. Moč tu daja, tam pogin spet v dar.

Temu vzame blagi dar, življenje, Da ga druzemu spet podeli; Tu poklanja žalost, tam terpljenje, Spet drugod veselja se znebi.

Jankotu pa serca ne ozdravi, Njemu žalosti ne premeni, Njemu rada drevi se kot davi Tiho skrita žalost ponovi.

Tretje že je leto zdaj minulo, Da zgubilo Minko je serce, Da se cvetje nade je osulo, Vendar še o sreči nič ne ve.

Lej! kak bridko glavo tu podpira, Žalost mu na licu je samo, Kak v valove mirne se ozira, Ki požrrli so mu bili njo.

Zdaj prisege prejšnje se spominja, Opustitii skoraj je ne sme; Misel v misel skerbno, varno strinja, Za naklep pa pravi še ne ve.

Za prisego še vedo doline, Reka je še pozabila ni. Vsacemu jo pravijo planine, V Jankotu pa še najbolje tli.

Kar je Minki mertvi bil obljubil, Kar dan na dan mu še oko; Naj bi zraven tud življenje zgubil, Pa prisegi zvest ostal le bo.

Čuj! iz sanj ga nekaj je zbudilo, Ali solnce je, ki tak žari? Mar je ono v hipu posvetilo, Da se lesketajo mu oči?

Ni ne solnce, strašni so kresovi, Ki po hribih svitlo zdaj gore; V znamnje vam, Slovenije sinovi! Da v deželi Turčini so že.

Svitli žar vidivši kvišku skoči, Nova v persih zbuja se mu moč; Niso zanj izdihljeji ne vroči, Saj sovraži ptujstva černo noč;

Radostno po hribih se ozira, Kodar vgleda ogenj le oko; Saj odtod dežele moč izvira, To je boja opomin samo.

Čisto znamnje ga je premenilo, Ogenj ljut mu šviga iz oči, To mu vneto je serce ganilo, Kot zamaknjen gleda in stermi.

V hipu misel čudna ga prešine, Ki ga prerojenega stori; Spomnil se prisege je edine, V sreči te besede govori:

„Ha! tu pravi čas jo maščevanja, Zdaj prisega se izpolni naj; Nihče mi zameril ne bo djanja, Saj sovraži vse ga od nekdaj.

Dans trinog! ti dan poslednji teče, Slednjič te obsija solnčni žar; Zadnjič hudodelstev vest te peče, Pekla te ne bodo več nikdar.“

„Ti mi up na svetu si zamoril, Minko si umoril mi trinog! To vernivši tudi jaz bom storil, Duše tvoje se usmili Bog.

Preden v boju kterega še ranim, Padel ti pod mojo boš roko; – Smerti se potem tud jaz ne branim, Da le spolnjena prisega bo.“

„Minka, duša moja, serce blago! Zdaj siroto bom te maščeval; Zdaj dobil priložnost sem predrago, Tebi zvest vesti ne bom se bal.

Djanje strašno je, pa je pravično, Ono jo zvestobe prave znam; Nestorjeno bilo bi krivično, Pa storjeno je ljubezni plam.“

Serd pravičen zarudi mu lice, V sercu sklep se zvesti oglasi; Jasno je oko ko svit danice, Ko zvečer na nebu zažari.

Mirna vest ničesar ne očita, No kali nikakor mu želja; Radost spet oživlja ga, prej skrita, Smeh na licu prej neznan igra.

Bojaželjen dneva težko čaka, Ko spolnila se mu želja bo, Ptuja mu sedaj je misel vsaka, Maščevanje v persih je samo.

Za slovo po hribih še pogleda, V tihem mraku vse pokojno spi; Dalje urno plava luna bleda, Janko pa le dneva si želi.

Boj v serce mu žarke nove lije, Vnovič se uterne krasen žar, Nada zadnja svitlo mu posije, Srečo mi donaša zadnjo v dar.

V sreči klic junaški ga predrami, Zdrami zvestih ga prijatlov roj. „Le na noge Janko! urno z nami, Tromba kliče vse sinove v boj.“

To prijatlov bile so besede, V persih mu ognjeno je serce, Zbrane vidi upapolne čede, Kdo o zmagi dvomiti še sme?

Hrepenenja vsem odi plamtijo, Vsak je za domovja blagor vnet; Pesmi bojne v koru se glasijo, Krasni se slovenski stresa svet.

Ena misel vsacega navdaja, Ki jo zbuja sužnosti spomin, Ki Slovence s serčnostjo napaja, Ta sovražnikov je ljut pogin.

Turška moč se zgruditi že mora, Že predolgo Krajna se solzi, Kdor prestal bi sužnost brez upora, Ni slovenske, jake ni kervi.

Hrabrost vsem se na obrazu bere, Hudo, težko je samo slovo, Vendar misel skoraj vso podere, Da se skoraj vse vernilo bo.

Sin očetu poljubuje lice, Sestrica od brata loči se, Ljubice pretakajo solzice, Trese se jim v persih serčice.

Janko v stran zamišljen gleda, Kdo poslovil se od njega bo? Nima brata, sestre, ne soseda, Ljubico mu vzelo je nebo. –

Oče v zemlji hladni že počiva, Kjer dobi serce človeško mir; Dobro mater mu gomila kriva, Torej mu je na nebo ozir.

Tromba slednjič se okrog razlega, Zdaj ločitvi ja potekel čas; Roka skerbna v roko več ne sega, Za odhod veleva močen glas.

Vilko vodi čedico zmagavno, Ki sovraži ga pravičen vsak; Zgubil je pri vsih ljubezen davno, Pri bogastvu gol je siromak.

V solncu krasna sveti se zastava, Veličasten je orožja blisk; V boj junake spremlja prejšnja slava, Po dolini se razlega vrisk.

Hitro hodijo naprej brez mira, Saj jih težko čaka Herbart že, On, ki pri Turjaku trume zbira, Ki sovražnikov se ne boje.

Pred Turjak dospe vesela čeda. Bije v persih vsacemu serce, Ko prijatile, brate tu zagleda, Ktere ene vežejo želje.

Herbart po domače jih pozdravi; Herbart vsih junakov pervi up, Krepke jim besede živo pravi, Ki so za sovražnika le strup.

Kmalu vince sladko vse pobrati, Krepka jih beseda uplamti; Nič veselja še nocoj ne krati, Vendar vsak o boju govori.

Saj je blizo Paša že z Bošnjaki, Blizo ž njimi jo kervavi boj, Vendar se jih ne boje junaki, Ž njimi se poskusili bi koj.

Lepa zarja ni še zasvetila, Kar začuje se sovražni hrum; Tromba v bitvo glasno je budila, „Zdaj junaki! zdaj velja pogum!“

Rekši zbral je Herbart hrabre svoje, Da ustavi se nevihti v bran; Vgleda že sovražnikove roje, Boj kervavi bo pozdravil dan.

Truma je sovražna brez števila, Komaj da pregleda je oko, Vendar ni kerdela osupnila, Ki ga Herbart vodi preskerbno.

Zdaj je bitvi strašno znamnje dano, Krik in vrisk po krogu se glasi; Vname boj se, klanje oj! neznano, V curkih gorka se razteka kri.

Janko v verstah pervih se bojuje, Sveti se navdušenja oko ; Stokanja sovražnikov ne čuje, Zmaga mu na sercu je samo.

Tu se zraven njega vitez zgrudi, Kteremu obljubil smert je bil; Oslabeli so v telesu udi, Potok je rudeč iž njega lil.

Bližala se mu je smert nemila, Ali Janko pravo ima serce; Roka ga njegova je rešila, Ko pretil mu zadnji meč je že.

Nesel ga iz bitve jo kervave, Nesel, kamor več ne sega meč, V roke varno ga izročil prave, Kjer kraljuje mir samo cveteč.

Da roke mu Vilko oslabele, Odpuščanja prosi slab ga glas; Prejšnje leta spet so oživele, Hodi mu v spomin nekdanji čas.

Rad vse krivde prejšnje bi popravil, Ki nesreče bile vse so vir; Rad skeleče rane bi ozdravil, Sebi rad in Janku dal bi mir.

On ničesar mu ne očituje, Roko v odpuščanje mu poda; „Tak' sovražnik, lej! se tvoj maščuje,“ In v očeh mu solza zaigra.

„Minka, dobro serce! ne zameri, Da obljubo spolnil sem tako; Pa saj to po moji pravi veri Bilo pravo, dobro je samo.“

To je maščevanje blago bilo, Mačevanje, ki moža slavi; To krivici bilo je plačilo, Maščevanja blažjega več ni.

Dal morivcu je življenje drago, Zročil ga v zavetje je zvesto; V odpuščanje dal je roko blago, In so vernil v bitvo spet serčno.

Truma, da-si hrabra, skoraj peša, Manjšajo sovražne jo moči; Vsak prijatla skoraj že pogreša, Pa sovražnikov le konca ni.

Nova zopet se moritev vname, Janko z novo seka spet močjo; – Kar omahovati Turek jame, Zmaga skoraj nam dobljena bo.

Dolgo se sovražna trum, Slednjič berzo zmagana beži; Zmagovenčan Herbart v častni slavi S svojimi se sreče veseli.

Množica hvaležne himne poje, Ni slovenska zemlja sužnja več; Kdor ji daroval moči je svoje, Sveti danes danes mu cveteč.

Vgašajo si z vinom sladkim žejo, Radosti povsod se čuje šun. „Že velja“ po bratovsko pijejo, Le slovo konča veseli hrum.

Že o drugi svitlojasni zori Je v domačem kraju Janko spet; Zvon je ravno pel: memento mori; Vilko se je selil v drugi svet.

Živel Janko leto je za letom, Trikrat še se hrabro bojeval; Ni sprijazniti se mogel s svetom, Ker mu sreče prave ni bil dal.

Hodil je najraje na gomilo, Na gomilo, kjer serce leži, Ki mu toliko je naklonilo Žalosti, solz gorkih in skerbi.

Saj le njo je s strastnim sercem ljubil, Ki je bila deklic lepih kras; Ž njo veselje je in srečo zgubil, Ran skelečih ni zacelil čas.

Ž njo se združiti so bile želje, Ktere rad je v sercu zmir gojil; Te mu delale so še veselje, Saj bridkosti mnogo je užil.

Bil uže je starček sivolasi, Vendar Minke le pozabil ni; Prejšnji le v spominu so mu časi, Vedno le po nji še hrepeni. –

Ni stvari, da bi ga kdaj zmotila, Da gomile bi ne obiskal; Ona ga je srečnega storila, Ni noči se, ne nevihte zbal.

Vendar vsakokrat na grob zahaja Še najraje, ko je svet' večer, Takrat v persih ves spomin ustaja, Ki podaja mu sladkost brez mer.

Sveti mu večer veselje zlati, Dasi strašne spomne ga noči; Radost z žalostjo noč ta pobrati, Srečno žalostno serce stori.

Zadnjie vest ga v tihi kraj posili, Križ objema Minkin in kleči, Svet' večer obhaja na gomili, – Žalo kladvo bije polnoči.

Zadnji se izdihljej lahno čuje, Križ oklene, černe zemlje cvet; – Sveti dan zvon žalo oznanjuje: „Janko blagi je zapustil svet.“