Pervi spev

Krog in krog miruje že narava, Glas noben pokoja ne kali; V černo noč zavita jo dobrava, Vse po vasi v sladkih sanjah spi.

V revni izbi pa nekdo ne spava, Saj še revno lučica berli; Ali s sinkom mati li igrava, Al pri bratu sestrica budi?

Tu sedi na stolu stara mati, Glavo podpiraje si z roko; Beli so ji zdaj lasje, prej zlati, Zatemnelo modro je oko.

Na unukinjo pogleda milo, Strastno jo pritisne na serce; Bridko se oko je zasolzilo, Kaj godi se v persih ji, kdo ve?

Vse zgubila je, kar je imela, Toraj mračno ji oko bledi, Hčerko ji edino smert je vzela, Ki ji zeta tudi ne pusti.

Minka sama, deklica prezala, Ji tolaži žalostno serce; Ona ji je vedno mir dajala, Ona spolnovala vse želje.

Ko tedaj ozre se v prejšnje dneve In jo sopet serce zaboli, Ji le Minka vse prežene reve, Ona vsako žalost prepodi.

In nocoj se ji poprejšnje rane V sercu vnovič nehote zbude; Vnovič vidi vse težave znane, Ki veselje vsako zamore.

V mislih zraven nje je dekle zalo, Krasna, kakor angel le krilat; Snežnobelo je obličje žalo, Kakor Vili le ji las je zlat;

Lepšajo oči jo modrojasne, Zaljša jo prelepa udov rast; Njen obrazek so nebesa krasne, Ki prečudno skrivajo oblast.

Medlo starka ji v obličje gleda, Jo poboža, stisne, na serce; Trese plaho se devica bleda, V sercu skrivne se reči gode.

Kar nocoj jo moti, je ljubezen, Iskra je, ki se ne spepeli; Misli in želja vihar je jezen, Ki ga človek težko ukroti.

Ali Janko zmir jo bodo ljubil, Kakor ljubi jo prezvesto zdaj; Ali bode drugo, lepšo snubil, Si izvolil jo za svojo kdaj?

To nocoj si zvediti obeta, Ko prerodil se je sužni svet, Ko življenje je dobrota sveta Po Mesiju nam podala spet.

Čula je, ko je še dete bila, Kaj nocoj se čuda vse godi, Dobro ve in ni še pozabila, Kaj zvedo dekleta o polnoči.

Vsaka onega zagleda v vodi, Ki ji v zakon rad roko bi dal; Ki odmenjen ji je po osodi, In kedaj si bode jo izbral.

V sercu reva si osnove snuje, Misli ji pokoja no dado; Skrivna misel v persih ne miruje, Toraj ji nemirno je oko.

Stara mati se v serce ji smili, Vendar zdaj več molčati ne sme, Govoriti jo serce posili Ter izustiti besede te:

„Slišala sem večkrat govoriti, Da nocoj se čudeži gode; To pač noč posebna mora biti, Je res, kar v obče govore;

Še v prihodnost se nocoj zagleda, Kdor strahov se nočnih ne boji; To storila vsaj je zala Breda, Kot ste pravili mi vi sami.“

„K Savi je o polnoči hitela, Vperla v njo prelepo je oko, Ker je zvediti zmir hrepenela, Če ji spolnjena kdaj želja bo.

Pa dobila ni, kar je želela, Sreča bila je na veke preč; Ko v jeseni cvetka je venela, V letu dni ni Brede bilo več.“

„Kar izustila si, je resnica, Ki tajiti se zares ne da, Marsiktera si je s tem devica, Mir spodila zgodaj iz serca.

Redko, redko ktera je dobila, Kar želela je veliko dni; V sercu vendar srečna ni več bila, Ker duhov je skušala moči.“

„In čemu razkriti to želeti, Kar nam Stvarnik modro je prikril; Kdo bi hotel zdaj že vse imeti, Kar od njega nekdaj bo dobil.

Toraj več ne misli na te sanje, Ki nocoj premotijo ljudi, Ne opiraj se predraga na-nje, Skerbno, skerbno jim serce zapri.“

„Človek naj Boga nikdar ne skuša, In duhov se zmir ogiblje naj; Mladi svete starih naj posluša, Ako srečen hoče biti kdaj. –

Toraj tudi ti zdaj bogaj mene, Ker mi ni neznano, kar želiš, Vem, da tudi tebe želja žene, Da, ko druge, serčni mir zgubiš.“

„Vem, da Jankota že dolgo ljubiš, Da si ravno skrivaš pred menoj; Z njim sirota reč pač prazno snubiš, Ker ne sme on biti nikdar tvoj. ––

Ali si sovraštva pozabila, Ki naredil bil ga je prepir? Mar se rana je že zacelila, Ki ločila te od njega naj bi zmir.“

„Ah! o tem nikarte govoriti, Kar pozabljeno je davno že; Ali sin to mora pokoriti, Kar pregrešil nekdaj oče je?

Starše moje že gomila krije, Ki pokorila tudi je prepir, Toraj sopet naj prijaznost sije, Spet med nami naj kraljuje mir.“

„Ti si otrok, misliš še otročje, Skušnje nemaš, ne poznaš ljudi; Vedi, vedi, da ljubezen moč je, Ki človeka moti, –– oslepi.

Spolnovati vestno staršev želje Bila je in bo otrok dolžnost, To je, kar jim da za trud veselje, Kar v terpljenji pravo da sladkost.“

„Spolni, kar je mamica želela, Preden je zatisnila oči; Spolni, da bo v grobu mir imela, Ker na zemlji ga imela ni. –

Toraj pusti vse sedanje želje, Mlado ki premotijo serce; Želja staršev naj ti bo povelje, Oporoka zadnja naj bo vse.“

To živahno je izgovorila, Treslo v persih se ji je serce; Minka zraven nje se je solzila, Kaj storila reva bi, ne ve.

Huje ko poprej se zdaj bojuje, Tak nesrečna bila ni nikdar; Pa čemu si nove želje snuje, Vzet na veke ji je sreče žar.

Vendar v sercu dela si osnove, Kaj ljubezen strastna ne stori: Žalost, misli, bo sladkosti nove In življenje dala brez skerbi.

Še ji je v spominu mati draga, Željo zadnjo v sercu dobro ve, Vendar meni, da ljubezen blaga Se nikomur vmakniti ne sme.

Serce tli ko goba, ko se vname, Več vkrotiti lahko se ne da; Ko Ijubezni človek se navzame, Je ne spravi lahko iz serca.

Pa čemu bi človek to zatiral, Kar nam Stvarnik sam je v persi dal? Kdo ljubezni prostor bi zapiral, Ki jo Bog je v sercu sam prižgal?

Kdor v življenji čutil ni bolezni, Zdravja dobro ceniti ne ve; Kdor okusil ni sadu ljubezni, Stvar celo mu prazna jo serce.

Le ljubezni tihe, skrivne želje, Drago ceniti serce uče; Takrat pa mu drago ni povelje, Še poznati ga celo ne sme.

Ni mogoče rožici cveteti, Ako solnčnih žarkov ne pozna; Deklici veselo ni živeti, Ako ji serce miru ne da.

Le ko serčna se ji spolni želja, V persih vse se vnovič oživi, Zdaj ne išče si drugod veselja, Saj zdaj radost vse je, kar v uji tli.

Dolgo Minka je molče sedela, Čakala, da se približa čas; Slabo lučica je že berlela, Nočnega miru ni motil glas.

Tihi sen je že prijazna krila Nad budenjem maternim razpel; S sabo v spanji je spregovorila, Kar je v bližnji cerkvi zvon zapel.

Urno Minka krasna k višku vstane, Ker bo skoraj, skoraj polnoči; Kakor skokonoga serna plane, Ki pred strelo lovčevo beži,

Tak iz koče ona je skočila, Da stori, kar ji veli serce. Zadnjič mamico je poljubila, Zadnjič vele stisnila roke.

Mirno stara mati dalje spava, Sladke sanje jo objemajo, Smeh na licu gerbavem igrava, Kakor mertvo v spanji je oko.

Čisto ji nevarnost je neznana, Ki jo dela Minkina nji strast; Po osodi ni več za-njo zbrana, Da vkrotila serca bi oblast.

Že je kočo revno zapustila, Kjer prebila je mladosti dni, Kjer očeta, mater je zgubila; Upanja samo zgubila ni.

Ko še upanja bi ne imela, Bil bi zanjo teža le ves svet, Več po sreči bi ne hrepenela, Prazna bi ji bila njena sled.

H križu je lesenemu prispela, Kjer molila večkrat je poprej; Rada urno dalje bi hitela, Noga pa ji ne pusti naprej.

Še se enkrat ji mladost odgerne, Ko kleče poklanja zadnji dar, Prejšnjih dni spomin sc v serce verne, Vendar ga spodi ljubezni žar:

„Sveta in nebes vladar premili, Slušaj me siroto, ki terpim, Žalosti, ah! skrivne se usmili, Mir podari mi, da oživim.

Stori, da se spolnijo mi želje, Ki jih davno že serce goji ; Stori, da se spremeni v veselje, Kar življenje mlado zdaj kali.“

„Saj nedolžno vedno sem živela, Čisto bilo vedno je serce; Čisto zmir ljubezen sem imela, Čiste bile vsigdar so želje.

Čistost pa je tebi vedno draga, Ker človeška prava je krepost; Všeč ti tudi je ljubezen blaga, Ker ji ptuja vsaka je slabost.“

„In ker všeč ti čista je ljubezen, Vse dobiti upam, kar želim; Upam, da ozdravil boš bolezen, Ki jo v sercu mladem zdaj terpim.

Toraj, vsemogočni Bog! oj stori, V vodi da zagledala ga bom; Vsako negotovost s tem zamori, Pridi, pridi žalosti v okom.“

„Zraven še odpusti, da poslušam Glas, ki ga poslušati ne smem; Da moči neskončne, skrivne skušam, Ki prikrite revnim so ljudem.

Le serce je, ki me strastno sili, Ker nemirno bilo je vsigdar; Toraj se sirote, ki terpi, usmili, In prižgi ji sreče svitli žar.“

To pred križem je kleče molila, In miru prosila tak zvesto; Luna ji v obraz je žarke lila, Ktera vstajala je za goro.

Minka tako krasna ni še bila, Tako srečna popred nikdar; Saj si svesta je, da bo dobila, Kar želi tak strastno, kmalo v dar.

Dolgo že v molitev utopljena, Zvesto ko zamaknjena kleči, Čaka, da priložnost zaželena, Da približa že se polnoči.

Ni sirota dolgo več klečala, Biti jelo kladvo je ob zvon; Hitro se prekriža ter ustane, Strašno je okrog odmeval don.

Kakor blisk do Save je prispela, Straha se šibijo ji noge; Da doma bi bila, je želela, Zraven kaj storiti je, ne ve.

Mertva jo tišina hudo straši, Straši huje serčni jo vihar, Lastna senca skoraj jo oplaši, Sklep pa ne preplaši je nikdar.

Tik ob bregu mali čoln zagleda, Za-se ga pripravil je brodar; Stopi vanj in pričakuje bleda, Da zasvetil iz vode bi žar.

Že počasi se je v stran nagnila, Kar začuje poznih podkvi pok; Kakor da bi le z očmi ternila, Stal pred njo je vitez, mož visok.

Kakor plaha serna zdaj kvišku skoči, Kakor ostreljena zakriči; Zapustile skoraj so jo moči, Kakor okamenela obstoji.

Dalje več ne more, omahuje, Kar jo prime Vilko za roko; Omahljivo se iz rok mu ruje, On pa jo ogovori tako:

„Kaj prezebaš deklica tu zala! Kaj se s tem ukvarjaš, kar je laž? Hodi urno, bova v grad zjahala, Kjer veselje pravo bo brez vraž.

Urno, urno dalje se ne mudi, Marveč stori voljna, kar želim; Roci moji uiti se ne trudi, Zdaj si moja, krepko te deržim.“

„In ko bi imela tud umreti, Se junaško ti branila bom, Hudo za-me bilo bi živeti, Ljubega zgubila bi in dom.“

Reže strastno, ter se plaha stavi, Vendar on besed se ne zboji; Prime jo, besede več ne pravi, Urno jo na belca posadi.

Zdaj konjiča tudi on zasede. Belce rezgetaje skoči v tir, Kakor burje piš vse dalje grede, Minka revna kje je li tvoj mir?

K gradu sta mogočnemu dospela, Minki se ne trese več serce, Straha in skerbi je omedlela, Kaj se ž njo godi, že več ne ve.

Skokonogi belec tu obstane, Herska in s kopitom vdarja tla, Urno z grada zvesti sluga plane, Prime ga ter urno osedla.

Minka pa nikakor se ne gane, Vitezu celo se mertva zdi; Rahlo, skerbno v zgornje jo dvorane Nesti dvema slugoma veli.

Kmalu, kmalu v gradu vse miruje, Tiho začne biti krog in krog; Več si Minka praznih sanj ne snuje, Nje usmili se mogočni Bog!

Daj ji zmago, Vsevladar premili, Daj ji srečo, serčni daj ji mir; Brani, brani jo v nevarnosti sili In odpri ji na nebo ozir.