Drugi spev.

Že miglja na nebesu danica, V ktero rad obrača vsak oko, Ker je luči perve porodnica, Znamnje, da je vzela noč slovo.

Vse v življenje se je prebudilo, Rajska zarja oznanuje dan, Skoraj solnce bode zasvetilo, Ne stoje oblaci žarkom v bran.

Marsiktera danes si devica Solze gorke briše iz oči, Žalosti bledi mladostno lice, Ker se upanje spolnilo ni.

Šle po vodi so goreče želje, Potopila jih jo černa noč, Zginilo iz serca je veselje, Ker ga žalosti zdaj tare moe.

Zdaj zastonj po upu so ozira, Zvezda sreče ji več ne blišči, Pokoj v persih mladih že umira, Tolažila skoraj za-njo ni.

„To je skrivna, čudna moč storila, Moč, ki se izmeriti ne da, Moč, ki ali vzame tolažila, Ali mnogobrojno jih poda.“

Tako danes ktera beseduje, Zraven obrekuje strašno noč, Bridko djanje krivo obžaluje, Skrivno s tem tolaži sereno moč.

Vendar vsaka misli vse ostraži, Da nadležni ne pozve jih svet; Zraven pa se verno še tolaži, Da se vernil svet večer bo spet.

Skerbno ljubico mladeneč gleda, Pa besedico ne govori; Zdi se plaha mu, boječa, bleda, Radovednosti oko gori.

Mnogo, mnogo serc dans urno bije, Želje se celo dans spremene; Prejšnje sanje drug spomin pokrije, Da se strašniše spet ponove.

V mislih čudnih tudi Janko vstane, Tesno vse se mu krog serca zdi, Urniše ko kdaj dans kvšku plane, Ter dolžnost opravljat berž hiti.

Staši so dolžnost mu izročili, Da prevažal je ljudi skerbno; Neumoren bil je v vsaki sili, Oporoka sveta mu je to.

Ni ustrašil se viharne sile, Kteri se uda mogočni hrast; Niso ga povodnje premotile. V roci čez-nje jo imel oblast.

Kot nevihtam ljutim siva skala Stal valovom groznim zmir je v bran; Moč mu vedno je pogum dajala, Strah pa bil mu vedno je neznan.

Tudi danes ga ni zapustilo, Česar si je sam bil vedno svest, Le serce ni danes mirno bilo, Vendar nič mu ne očita vest.

Čudne vmes so sanje ga motile, Kterih zabiti ne more več; Čisto tožnega so ga storile, Ogenj v sercu vnele so goreč.

Vidil je v nesreči Minko drago, Zdihljej žulje v strašnih sanjah vroč, Jokalo je v sili dekle blago, Njega klicalo je na pomoč.

Milo ga, premilo je prosila, Proti njemu stegala roke; Bridko revica se je solzila – Njemu bilo urno je serce.

Te ga motijo nesrečne sanje, Žalost serce mlado mu navda, Skerbno misli trepetaje na-nje, Ne bežijo več mu iz serca.

Kakor da bi se poprej mu zdelo, Da ga čaka, kar pač mislil ni; Kakor da bi serce ne hotelo, K Savi iti danes se boji.

Že ob bregu mirne reke hodi, Vse je tiho, le valovi se pode, Solučni žarki vidijo se v vodi, Ki na nebu komaj še žare.

Sijejo v obraz Ivanov zali, Z njimi vjame černo se oko, Lepo so podobo obsijali, Ki obernjena je na nebo.

Vsemogočnega v molitvi prosi, Sklenjene pobožno so roke; Zdaj ko angel mir po svetu trosi, Misli mu izroča in želje.

Prosi, da bi blagovolil milo, Da prevažal srečno bi ljudi, Se povelje staršev bi spolnilo, Ki jih davno več na zemlji ni.

Vzlasti pa se spomni Minke svoje, Prosi, da bi jo obranil bog! Da bi ji olajšal vsake boje, Da bi varoval jo vseb nadlog. –

Ko molitev dokonča pobožno, Stopi v čoln, pri bregu ki sloni, Vedno mu je serce še otožno, Vedno v njem olajšanja še ni.

Tu, oj čuda! perstan zlat zagleda, Ki ne more biti mu neznan, Lica mu postajajo bolj bleda, Plane kvišku strašnih strasti gnan.

„Križan Bog to prstan tvoj je, draga! Ki ti ga bil jaz sem nekdaj dal; Kje pa je podoba tvoja blaga? Nisem oj! zastonj nocoj so bal.

Reče ter v obupu z čolna plane, Strašnih misli in terpljenja gnan, Žalost v sercu bridkostne rane Zbuja močno pervikrat na dan,

„Če le sanje so, al je resnica, Perstan njen verjetno mi pove; On pove, da ljubljena devica Potopljena več ne ve za me.“

To misleč dolžnost celo pozabi, Za prevažanje ga skerb več ni, Žalost ga tihe Save zvabi, Da do koče Minkine hiti;

Da pozve, če laže misel grozna, Ki ustaja v persih strastno že, Če mu vsaka nada je prepozna, Če obupno bo ne zmir serce.

Bled do koče male prisopiha, Tolažila ni dobil tu več, Žalost starkina, otužna, tiha Vreže ga v serce ko oster meč.

Zvedel vso nesrečo je gotovo, K Savi se nesrečen vrne spet, Da z marljivostjo in trudom novo V vodi išče Minke, deklic cvet.

S čolnom malim skerbno vse prebrodi, Vse preišče, vendar Minke – ni; Le obličje lastno vidi v vodi, Minke pa nikjer ne zasledi.

Tak do mraka terdega se trudi, Lastno išče dušo in serce, Krepki ne omagajo mu udi, Vendar v noči prazen k domu gre.

Kakor blisk se znaša govorica, Vsa okolica nesrečo zve, Da zgubljena revna je devica, Janko sam le misliti ne sme.

Res da je za svet za zmir zgubljena, Da tolažbe ji nikake ni, Vendar se ločitev zaželena, Smert se ji približala še ni.

Ko se zjutraj v gradu je zbudila, Meni, da ukanja jo oko, Ker je slabo, slabo le pomnila, Kar godilo se zvečer je ž njo.

Strah in groza toraj jo prešine, Ko se vitez ji približa spet; Vsaka nada ji iz serca zgine, Zdaj v težavo bode ji ves svet.

„Bodi zdrava, deklica premila! Jo priliznjeno ogovori, V mojem gradu se ne boš solzila, Tu ne boš imela več skerbi.

Kar ugledaš tukaj, vse bo tvoje, Če pokloniš svoje mi serce; Ako spolniš male želje moje, Vedno bodem živel le za te.“

„Ti si zora mojega življenja, Zvezda si, ki ne beži nikdar; Zraven tebe ne poznam terpljenja, Ti ljubezni moje si oltar.

Bodi toraj moja, deva krasna! Ker te ljubim strastno in zvesto, Bodi sreče zvezdica mi jasna, Ker si vnela moje že oko.“

„Drug ne more te tako ljubiti, Toraj mene brani se nikar; Kar vtegnilo bi ti drago biti, Vse ti bodem rad poklonil v dar;

Le da me nekoliko vsaj ljubiš, Da od todi si več ne želiš, Da v ljubezni druzega ne snubiš, In le z mano za naprej živiš.“

Tak hinavsko jo je ogovoril, Ona mu odgovora ne da; Zadnje upanje ji je zamoril, Solza gorka ji v očeh igra.

Kar je skerbno pravil, ni umela, Praznih ji besed ni tudi mar; Naglo smert si je skrive želela, To najboljši bil bi za-njo dar.

Dolgo stermo ji v obličje gleda, Pričakuje, da spregovori, Lica mu serditosti so bleda, Komaj jezo v sebi še tišči.

Vendar upati še ne preneha Razodeva čutja ji serca; V zapeljivosti se ne upeha, – Sreče prejšnje ji nazaj ne da.

Pravi ji, da je ljubezen kriva, Da odpeljal jo je s silo v grad, Da želela je to misel živa, Da serce občuti sreče slad.

Terdi, da bi ž njo veselje zgubil, Ki življenja tir mu osladi, Da e njo bo vedno serčno ljubil, Ker le za njo mu serce gori.

Tako jo preskerbno pregovarja, Ona pa se vkaniti ne da; Da si tudi zvito jo prevarja, Pa prevaril ji ne bo serca.

Prazne so besede ji njegove, To že lice žalostno pove. Prazne dela zvito si osnove, Upati od nje on nič ne sme.

Ves serdit je slednjič kviško skočil, Ker opravil, kar je žele, ni; Ji žugaje se od nje je ločil, Ji veleval, da se spokori;

Da pomisli, kaj ji je storiti, Kaj veleva ji sedaj dolžnost, Da naj neha terdovratna biti, Ako hoče sreče, ne bridkost.

„Raje žalost, kakor tukaj srečo“ Tiho v sercu misli preskerbno, „Raje rane s sužnostjo skelečo, Raje smert in pozabljivost ž njo.

Druzemu zvestost sem obljubila, Njega vedno le ljubila bom, Njemu mlado sem serce 'zročila, da bi prišla žalosti v okom.“

V tacih mislih dan za dnevom mine, Vitezu se hrabro stavi v bran; S tem tolaži serca bolečine, Žalost s tem tolaži dan na dan.

Zraven v prejšnje čase se ozira, Ko še žalosti poznala ni; Sreča po spominu ji izvira, Ko spominja nekdanjih dni.

Janko ji v spomin najraje hodi, Saj ga ljubi ko popred zvesto; Vidi ga, kako po Savi brodi, Kak ozira bridko se za njo.

Zdi še v spanji se ji, da ga vidi, Da v prijazne gleda mu oči; Tiho zdiha: „Čas je, pridi, pridi, Ker po tebi želja hrepeni.“

Kar prerada misli, je resnica; Le pri nji njegovo je serce. Ko na nebu zamiglja danica, Ga že k Savi zvabijo želje.

Tam preišče skerbno vse kotiče, Da bi prišel kdaj na pravo sled; Druge na pomoč preskerbno skliče, Zmir pa vrača sam se h koči bled.

Tiho v sercu skrivno žalost nosi, Vse je zgubil ž njo, kar je imel, Tolažila od Boga ne prosi, Mir na veke mu je ž njo ušel.

V žalosti nesrečen životari, Le ljubezen v njem no vgasne več; To življenja strašni so prevari, Ko na veke dni je sreča preč.

Zima v žalosti tako preide, In natora spet ozeleni; Srečna pomlad lahnokrila pride, Vse življenja spet se veseli.

Pevke so iz juga priletele, Sopet krasne pesmice pojo; Vse stvari so vnovič oživele, Žalosti ne vgleda več oko.

Minka v sercu je, ko prej je bila, Čas ji misli nič spremenil ni; Lice le je žalost premenila, Krasno, prej rudeče zdaj – bledi.

Vendar sije prejšnja še lepota, Prejšnja še oči je modrih moč, Prejšnja je telesa še krasota, Nič sužnosti vzela noč.

Duša njena pa čez vse je bila, Še čistejša kakor solnčni žar, Ni je stvar na svetu oskrunila, Bil brez madeža jo sveti dar.

Veličastno jo je to storilo, Bila je nadzemeljske moči, Viteza celo je to ganilo, Vendar sanj nadležnih ne pusti.

Skerbno misli, dan na dan prevdarja, Svetovati sam si več ne ve; Z dobrim jo in hudim pregovarja, Vendar se no gane ji serce.

Vse poskusil je zvijače svoje, Delal terdo je, trinoško ž njo, Zgubljeval zastonj je prazne boje, Pregovoril je nikdar ne bo.

Spomlad se je davno poslovila, Leto urno h koncu že beži; Jesen skoraj bode nastopila, Ki donese, kar spomlad zredi.

Ali tudi ona kmalu zgine, Bliža žalostni se zimski čas; Čudna misel vsacega prešine, Ki turoben v sebi sklepa glas.

Zunaj že vihraje burja brije, Zadnje listje piha raz dreves; Tiha noč ravnine prazne krije, Mirno je po krogu čez in čez.

Minka sopet viteza posluša, Ki ji skerbno k sercu govori, Ker jo spet pregovoriti skuša, Pazno ga tako ogovori:

„Vedno sem se vas do zdaj branila, Ker mi je velevalo serce, Ker me vest tako je zmir učila, Me tako učile so želje.

Silite me resno, vas ljubiti K zvezi vedni dati vam roke; Če tako po Bogu mora biti, Braniti se človek več ne sme.“

„Želje vaše rada bom spolnila, Prošnji se ustavljala ne bom, Vse kar drago vam je, bom storila, Prišla s tem prepiru bom v okom.

To samo mi zvesto obljubite, Zadnje, kar serce poprej želi: K Savi sveti me večer peljite, Da se v persih dvom mi umiri.“

„Ako v vodi vas oko ugleda, Vam obljubim vaša biti zmir, Priča vaj mi lunica bo bleda, Ki kazala nama bode tir.“

Rad obljubi željo ji spolniti, Zadovoljnega se dela ji; Saj tako ne more mu uiti, Misli prazne so, ki jih goji.

To ji zaželeni mir je dalo, Ni nadlegoval je Vilko več, Zdaj je solnce sreče posijalo, Up sc ji ja spet odkril cveteč.

Urniše so tekli dnevi kratki, Kar približa sveti se večer; V nji zbudijo se občutki sladki, Mirna v sercu mladem je brez mer.

Djanje pretehtaje je sklenila, Kar velevalo ji je serce; Da bo srečo pravo s tem dobila, Mirna vest na tanko ji pove. –

Urno sveti se večer napravi, Ko ž njo iti Vilko ji veli; Ž njim k dereči Savi se odpravi, Da obljubo zvesto ji zverši.

Janko spavati nocoj ne more, Prejšnja rada strastno se zbudi, Toraj serce boga brez upora, K Savi potolažit ga hiti.

Ondi Minke svoje se spominja, Ki mu bila je na zemlji vse; Solza se po licu mu utrinja, Vse je zgubil, le spomina ve.

To edino daje mu veselje, To samo ga srečnega stori. To mu potolaži želje, Ki nesrečno jih serce zbudi. –

Hoja ga iz misli je zdramila, Bila Minka je in Vilko ž njo; Ta prikazen ga je oplašila, Vendar vpre prederzno v njo oko.

Prišla sta oba molče do Save, Vitezu se že serce smeji, Vse zastonj, si misli, so priprave, Ni mogoče več uiti ti.

Ona se ozre še po planjavi, Prosto dihne, sveti so oko; Tiho vse po prazni je naravi, Zadnjikrat ozre se na nebo.

Bila krasna je, ko limbar bleda, Janko straha, čuda ostermi; Ko jo iz zakotja bolj pogleda, Stopa čudne groze v lica kri.

Ali laž je, ali je resnica, Lastno mu oko prav ne pove; Ali Minka bleda je devica, Ali sanja, skoraj več ne ve.

V tesni čolnič mirno je stopila: „Janko! zvezda moja to si ti, Komur bila vse sem obljubila, Te ljubila sem do konca dni.“

Reče ter si valove čisto plane, Zalo voda tiha zašumlja ; – – Vilko kakor okamnel obstane, Oster, grozen glas predrami ga.

Bil je Janko, ki njo rešit skoči, Ko vertinec jo je ljut požerl; Glas njegov germi po černi noči, Straha bi se vitez raje vderl. –

Mertro truplo iz vode izvleče, Zdaj morivca kaznoval bi rad, Ali on pred njim več ne trepeče, Varoval go skoro bode grad.

„Pri ljubezni ti prisegam zvesto, Minka moja, duša in serce! Da te bodem maščeval nevesto, Da pripravil njemu bom gorje;

Njemu, ki te je umoril zlobno, In je v serca mojem serd unel; Ki življenje storil mi turobno, In mi srečo je največo vzel.“

Ona več prisege ni umela, Žalost ji njegova znana ni; Duša v drugje kraje je hitela; Truplo mertvo več ne govori.

Vendar priča sterme so pečine, Kar prisegel ljubi je zvesto; One od doline do doline, Kar govoril krepko je, neso.