Saj ne bom tožil – prijeten,
prijeten je oster hlad,
ko zunaj sneži, in drug
moj edini je glad.
Ko padajo svetle snežinke
na tihi moj hram –
to drevje, zidovi stolpovi,
edino so, kar imam – –
Tako mi snežijo pravljice drobne
v samotne oči.
Ko volna snežena zadosti bo topla,
mi duša zaspi.