Tihi, izmučeni naši obrazi
sanjajo bogvekam.
Zunaj stresa vihra drevje.
Vsak od nas je kakor sam.
Mrzel, šumeč septemberski dež
pada na temna polja.
Tišina sobe, topla luč
hladi razdvojenost srca.
Bratje smo. Tujci. Vsak zase
skriva poraze svojih iskanj.
In tihi večer nam srca pregrinja
s kopreno žalostnih sanj.