Vse te besede bi morale biti
dehteče kot borova morja,
jutranje zvezde, ki ugašajo
ob zarji iznad pogorja ...
Pa je polnoč še, pa je polnoč še
in jih moram prižgati,
da v tej sivi kraški hiši
nam je še ostati.
V temen plašč zavit jih v burjo
govorim, ko se zaganja
v okna; pa se mati vzdrami
in pomisli in zasanja ...
Jaz pa divji sem kot burja –
proč, o proč je moje spanje.
Tiho stopam preko poti kraških.
Noč mi sije nanje.