Vse te besede bi morale biti
dehteče kot borova morja,
jutranje zvezde, ki ugašajo
ob zarji iznad pogorja...
Pa je polnoč še
in jih moram prižgati,
da v tej sivi kraški hiši
nam je še ostati.
V temen plašč zavit jih v burjo
govorim, ko se zaganja
v okna; pa se mati vzdrami
in pomisli in zasanja...
Jaz pa divji sem kot burja –
proč, o proč je moje spanje.
Tiho stopam preko poti kraških.
Noč mi sije nanje.