Veter se je ustavil pred vrati;
prazno, tiho; vse že spi.
Samo veter ne more spati
opolnoči.
Samo črna cipresa šumi še,
na belem grobu angel kleči;
v polsvetlobi temnijo hiše
sredi kraške vasi.
Tiho vse: med življenjem in smrtjo
edino drevo na gmajni šumi;
po cesti nekdo gre z dušo potrto,
kakor da v onstran strmijo oči.